Pesem Evrovizije v zadnjem desetletju redko spremljam. Letos sem jo zaradi Ane Soklič in njene pesmi Amen. Njen nastop je bil v vsem zelo dober: dobra in dobro odpeta pesem, lepa in dostojanstvena kostumografija, notranji žar, s katerim je pela, če naštejem poglavitno. Za prvo jo je s 36 točkami nagradila strokovna komisija, drugo je občinstvo, vajeno šova in kričečega glamurja, spregledalo, njen žar ob »vzklikanju« aleluje pa se mi zdi, da so opazili le redki.

Ne glede na končni rezultat je bila Ana Soklič zame če že ne zmagovalka, pa gotovo najsvetlejša zvezda letošnje Evrovizije, seveda ne zaradi zvezdnega ozadja in bele obleke, ampak preprosto zato, ker je izžarevala krščansko gotovost in smelost, skromnost, globino in svetlobo – vse tisto, kar Evropi danes primanjkuje. In v svojem krču pogosto zavrača ali se celo izgubljeno vrača v poganstvo in češčenje demonov, s čimer nam je letošnja Evrovizija nazorno postregla, slovenska strokovna komisija pa s tem, ko je največ točk dodelila ciprski »diabolični« pesmi, to potrdila, med drugim tudi to, kaj ti krogi vsiljujejo ljudem, a glas ljudstva iz Slovenije je jasno povedal, da ceni vse kaj drugega. Vendar vse to je prehodne narave, Sokličeva pa nam je jasno pokazala, kaj zares šteje, in nam ob koncu svojega nastopa poslala najlepšo zvezdo v blagoslov, ko je zaklicala: »Bog živi Slovenijo!« Bi iz Rotterdama Slovenci lahko dobili še kaj več?