Komentarji Bojana Ravbarja
Komentarji Bojana Ravbarja
Mons. dr. Bojan Ravbar, teolog, prevajalec, esejist, soustanovitelj revije Ognjišče, inventiven in tudi daleč zunaj meja domovine znan kot prodoren duhovnik koprske škofije, se je leta 1936 rodil v trdni in narodno zavedni družini v Dutovljah na Krasu.
V veri nenaklonjenem povojnem času je že med študijem in pripravo na duhovniški poklic vidneje izstopal s svojimi darovi in iskanjem novih oblik udejanjanja Veselega oznanila v duhu smernic II. Vatikanskega koncila.
Osebno srečanje in stik s karizmo Edinosti Gibanja fokolarov je nezamenljivo zaznamovalo vse njegovo poznejše življenje in bogato vsestransko pastoralno, družbeno ter (med)kulturno pričevanje in delovanje.
Zbirka misli, ki se dotikajo različnih vidikov
Ravbarjeva knjiga Iz ljubezni do Boga in človeka je zbirka misli, ki se dotikajo različnih vidikov duhovnega, cerkvenega in družbenega življenja. Čeprav obsega samo nekaj komaj preteklih desetletij, in še ta samo v izboru uvodnikov v reviji Novi svet, kaže na avtorjevo poglobljeno kulturno razgledanost in posebno občutljivost za duhovne in splošne potrebe našega naroda in države. Iz njih seva bogato duhovniško življenje, prešinjeno s popolno predanostjo njegovi duhovni poklicanosti, ki z neko naravno preprostostjo vse pripisuje Tistemu, »ki ga je vzljubil in zanj dal sam sebe«.
Tesno smo vpeti v kulturne in duhovne silnice Evrope
Avtorjevo življenje je potekalo v obdobju velike družbene, kulturne in tudi duhovne preobrazbe naše celine, Cerkve in naroda. Zato je sporočilo njegove knjige, da smo Slovenci kot narod tesno vpeti v kulturne in duhovne silnice Evrope in smo na poseben način poklicani k posebni odprtosti do evropskega katolištva, ki je pogojeno z geografsko in kulturno bližino velikih sosednjih narodov in kultur.
V uvodni besedi je apostolski nuncij nadškof Ivan Jurkovič zapisal, da avtorjeva osebnost, njegova govorjena in pisana beseda pričata o njegovi »katoliški« odprtosti in »sta odraz vzgona Duha, ki je spremljal očeta Bojana skozi življenje in ga dvigoval do spoznanj o Bogu, o Cerkvi in o človeštvu ter ljubezni do Boga in človeka. Hvaležni smo mu za to njegovo pričevanje in mu želimo, da bi ga Gospod še naprej osrečeval, navdihoval in podpiral v njegovem služenju.«
Pred leti je Bojan Ravbar za Družino pričeval, da ga je od malih nog privlačevalo duhovno in lepo. Zato je srednješolski študij usmeril na to pot. »Vendar je odločitev dozorela v dveh nepozabnih letih vojaške službe na madžarski meji takrat, ko so po Budimpešti ruski tanki Madžarom ohranjali svobodo in smo mi do zob oboroženi bdeli nad 'tekovinami bratstva i jedinstva'. V letih, ko so bili številni duhovniki v Sloveniji obsojeni na prisilno delo in so ljubljanskega škofa Vovka v Novem mestu zažgali, sem se vprašal, kako bi največ napravil za svoj narod. Izbral sem duhovniško pot.«
Ko so mu na zasliševanjih Udbe v Kopru pretili
Ali je kdaj o tem podvomil? »Ja in ne. V dnu svoje biti sem srečen, ker nisem sam izbral te poti, ampak sem odgovoril na klic Nekoga, ki je govoril v meni. Res pa je, da me je ob bližajočem posvečenju za kratko navdal nemir. Bom zmogel? Ni to preveč v teh ostrih časih? Takrat mi je bil v oporo eden od kolegov. Skupaj sva izbrala moje novomašno geslo: Bog – moje upanje. In od trenutka, ko smo ležali na tleh ljubljanske stolnice (naš letnik je bil zadnji, na katere je položil roke škof mučenec Anton Vovk) in so se pod kupolo dvigali klici vsem svetnikom – družini, ki objema vesoljstvo, me je prevzelo: 'Odslej si Božji!' Od takrat ni več v meni dvoma. Tudi ko so mi na zasliševanjih Udbe v Kopru pretili z nožem v hrbet in me dvakrat obsodili na ječo, ne. Škof Jenko me je v tem potrdil: 'Ne boj se, Bog je z nami. Pogum!'«Bojan Ravbar s škofom Metodom Pirihom
Srečanje z izredno ženo našega časa
O dejavnikih, ki so najbolj zaznamovali njegovo življenje, je dejal, da jih ni malo. »So obrazi, dogodki, uspehi, oklevanja, neuspehi ... Je moč pozabiti trume otrok in mladih, ki so se mi vsidrali v srce? Plodnih in vzhičenja polnih snovanj s Francem Boletom, ki so dala na svetlo Ognjišče? Nočnih sestankov z nikodemi, ki so se skrivoma izpostavljali siju nesmrtne Besede? Številnih družin, odprtih življenju? Dozorelih oseb, med njimi prošta Jurce, kovaškega mojstra Ražmana, velikodušnih katehistinj in vrste kaplanov v poznejših letih pastirovanja? Nasilnega rušenja cerkvice iz 1727 v Semedeli in poznejše gradnje Svetega Marka ...? In piranskih sedem let med ljudmi in umetninami, posebej pa med stotino invalidov, ki so takrat bili moja družina?
A določiti tisto, kar me je posebej zaznamovalo, pomeni spomniti se srečanja z izredno ženo našega časa, s Chiaro Lubich in z njeno karizmo edinosti. Bilo je na začetkih duhovniške poti in sem za to hvaležen vso večnost.«
Skupnost, ki prekaša bogastvo naravne družine
Na vprašanje, kaj je za duhovnika današnjega časa najtežje, je odgovoril: »Biti sam. Ni le najtežje, ampak tudi najbolj nevarno. Potreba, nuja po družini, po dejanski in afektivni skupnosti, zapisana globoko v človeku. In če se duhovnik ne uspe vključiti v skupnost, ki prekaša lepoto in bogastvo naravne družine, se utegne čutiti povoženega.«
