Bogoslužni daritvi v Kočevskem rogu je sledil program, ki ga je pripravila Nova Slovenska zaveza. Prepletali so se pesem (posnetek Domobranskega pevskega zbora s pesmijo Doberdob, cerkveni mešani pevski zbor Franceta Gačnika iz Stranj pri Kamniku pod vodstvom Dominika Krta – zbor je pel tudi med mašo – ter solist Martin Sušnik) in jasna beseda Judite Treven in Petra Sušnika, predsednika Nove Slovenske zaveze. Govora v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Peter Sušnik: »Naša naloga je, da se upremo skušnjavi pozabe«



Spoštovani msgr. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference, dostojanstveniki slovenske Cerkve, predstavniki slovenske politike in javnosti ter vsi, ki ste s svojo navzočnostjo danes potrdili pomembnost spomina in iskanja resnice.

Verjetno je danes v slovenskem narodu le malo stvari, ki bi poenotile ljudi s plebiscitarno enotnostjo tako, kot en sam občutek: razočaranje. Zdi se, da smo vsak zase in vsi skupaj razočarani, čeprav vsak zaradi svojih razlogov: nad politiko, nad šolstvom, nad gospodarstvom, nad pravosodjem, nad vlado, nad socialno državo, nad mladino, nad Cerkvijo. Lahko bi vse skupaj strnili v enostavno ugotovitev: razočarani smo, saj 23. decembra 1990 nismo glasovali za tako samostojno državo, kot jo danes imamo. Stvari bi morale biti drugačne!

V preteklih nekaj letih smo večkrat zasledili poskuse raznih intelektualcev, da bi našli nekaj določnega, kar bi lahko izpostavili kot zgodovinsko križišče, kjer smo po letu 1991 zašli in izgubili optimistično enotnost, ki nas je takrat ponesla v samostojnost. Ker tega enkratnega dogodka nismo našli, smo se zadovoljili s pojasnilom, da smo priča »krizi vrednot«. Tako naj bi bila »kriza vrednot« kriva tudi za razočaranje, ki nas navdaja s pesimizmom.

Danes, ko se oziramo na prehojeno pot oblikovanja države, lahko iščemo vzporednico med našo enotnostjo in Jezusovo priliko o sejalcu, ki nas pouči, da je seme »padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.« (Mr 4, 5-6)

Naša enotnost pred skoraj četrt stoletja je povsem enaka temu semenu – brez globokih korenin, brez podlage. Obnašali smo se takrat, kakor da je naše zgodovinsko izhodišče kristalno jasno, da je vrednostni sistem naroda povsem določen in nesporen in da nam manjka zgolj pravni okvir državnosti.

To, da smo že petindvajsetič zapored zbrani tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.

Kočevski rog, kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju, nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?

Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre – nemo, a odločno.

Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke – postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali – na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti, kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?

Ko bomo z vso vestnostjo in poštenostjo lahko rekli, da smo naredili vse, da bi odkrili in raziskali vsa prikrita grobišča po Sloveniji, ter z iskrenim srcem priznali, da smo s strokovno vestnostjo zaključili postopek identifikacije trupel, bomo za vse tiste, ki bodo kljub temu ostali brez imena, morali poskrbeti za dostojen pokop in urejen grob.

In ko bomo opravili to civilizacijsko dejanje, bo pred nami najpomembnejše vprašanje za prihodnje rodove: zakaj so umrli?

To vprašanje naslavlja temeljni razlog za narodno neenotnost: državljansko vojno, ki traja, a se je ne zavedamo in se je niti ne trudimo končati.

Ko se je leta 1990 odvila prva slovesnost v Kočevskem rogu, zmotno imenovana tudi spravna, smo se znašli na točki zgodovinskega izziva, da državljansko vojno končamo – v interesu narodne enotnosti pred razglasitvijo državnosti. Nekateri smo bili prepričani, da je tista slovesnost začetek iskrenega poskusa, da pretekle zablode priznamo in si prizadevamo za rast na novih temeljih.

Danes je ta izziv bistveno težji, a težavnost tega izziva zgolj raste in nikakor s potekom časa ni pričakovati, da bi kdo drug namesto slovenskega naroda opravil soočenje z lastno zgodovino. Prav zaradi nesporne ugotovitve, da državljanska vojna v vsej silovitosti divja po brezmejnosti in anonimnosti interneta, v pismih časopisnih bralcev in po vseh drugih dopuščenih oblikah udejanjanja pravice do svobode govora, da razplamteva čustva udeležencev do skorajšnje blaznosti, si jemljem pravico, da kot državljan te države terjam odgovor političnih akterjev v demokratičnem predvolilnem času:

Kako boste državljansko vojno ustavili?

Stranko za nastajajočo stranko, ki se udeležuje boja za oblast in s tem boja za pravico do odločanja o bodočnosti mojega naroda, zaman čakam, da narodu razloži, kako si predstavlja pot v prihodnost, če je le-ta najprej povezana s preteklostjo.

Zavzeti odnos do vprašanja »zakaj so umrli«, pomeni zavzeti odnos do vprašanja »kaj so bili?« Pred seboj nimamo žrtev vojne – nekateri bi jim kot takim radi postavili spomenik –, saj niso umrli v oboroženih spopadih. Pred seboj tudi nimamo obsojenih zločincev, saj jim ni bilo sojeno.

Da je po 69. letih iz zgodovinskega spomina naroda izpuščena resnica o tem, da niso le umrli, ampak da so bili izbrisani, ne le fizično, v jamah odročne divjine, ampak tudi iz javnega in zasebnega zavedanja. Da je bila odvzeta pravica do žalovanja njihovim svojcem z grožnjo kazenskega pregona in da je narodu odvzeta pravica, da bi se jih spominjal kot tiste, ki so imeli prav in so zaradi svojega poguma končali mučeniške smrti.

Letos, 25 let po padcu berlinskega zidu, ki je simbolično predstavljal tudi dokončen zlom komunizma, bi normalnost zahtevala, da se slovenski narod poenoti glede sledečih ugotovitev:
prvič, da je bila ideologija komunistične partije, njenih predhodnic, njenih naslednic in njenih podložnic v okviru OF, Sloveniji vsiljena in da bi brez psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je v deželo pripeljala, ta ideologija ne preživela;
drugič, da je revolucija na slovenskih tleh zaradi tuje ideologije izzvala odpor in oborožen upor;
tretjič, da prav uspešnost revolucije in posledična totalitarna vladavina komunizma ter socializma sama po sebi dajeta zgodovinsko priznanje, da je bil odpor in upor potreben in da je Slovenija na slabšem, ker totalitarnosti ni pobegnila;
četrtič, da ni mogoča sprava brez zavedanja, da je komunizem svetovno zlo, ki nima opravičila, povsem enak fašizmu in nacizmu po metodah dela in po zapuščini;
petič, da je nesprejemljivo utemeljevati slovensko državnost na vrednotah, ki sprejemajo ali opravičujejo totalitarnost.

25 let naše demokratične rasti je zadostno izkustvo, da se iz totalitarnega sistema ne more kar preiti, »tranzitirati«, v demokratično družbo. Ne pravno, ne ekonomsko, ne socialno, ne politično ni mogoča metamorfoza totalitarnosti v demokratičnost, odprtost in svobodo. Vrednostno izhodišče enega je potrebno zanikati, da lahko sprejmeš drugo.

Ker kot narod želimo obdržati navidezne »dobrine« oziroma »pridobitve« socializma, hkrati pa ne želimo prepoznati, da so to sadovi sistema temelječega na revolucionarnem nasilju, laži, kraji in množični likvidaciji nasprotnikov (bodisi z umorom ali z izgonom v begunstvo), se vedno znova znajdemo, razočarani in pesimistični, na istem, kot smo bili.

Ti sadovi, okusni in narodu všečni, so bili na razpolago zgolj v okviru, ki ga je totalitarnost zagotavljala. Kar si ukradel, si lahko dal zastonj naprej. Če si storil krivico, si lahko drugemu dal privilegij. Ko bomo to manipulacijo prepoznali, se bomo lažje soočili z realnostjo. Dokler se pa o viru teh sadov kot narod ne poenotimo, pa bo vedno ostalo upanje naivnih, da bo nov obraz, nova stranka, ali nova generacija prinesla tudi formulo pravične tranzicije, ki bi hkrati obdržala pridobljeno in vrnila krivično odvzeto ter izbrisala spomin narodu tako, da bomo srečno živeli skupaj, brez oblikovanega in izpovedanega odnosa do metaforičnega Kočevskega roga.

Ta utopija, ki nam razlaga, da je važen pogled naprej in zagovarja pozabljivost kot rešitev za skupno srečno življenje rabljev in žrtev, nas hkrati posiljuje s politično in družbeno korektnostjo novih vrednot osebne svobode, človekovih pravic in enakosti. Ta utopija ne priznava moralnih avtoritet ali načel. Ta utopija nam razlaga, da je vse relativno – celo ali tudi resnica, ki da ni samo ena.

Ta utopija nas je razvrednotila, saj le družba, kjer je vse relativno, lahko odpravi zlo, greh in krivdo. In v tem se skriva vsa beda izgovora, da imamo krizo vrednot: dokler ne znamo zločinu reči zločin, dokler ne pokopljemo svojih mrtvih in dokler iščemo izgovore proti obsodbi storilcev, drugih vrednot nimamo pravice postavljati in po njih presojati.

To utopijo pasivno podpira tudi Evropa, ki je pravilno pogojevala vstop novih članic s popolnim sodelovanjem s tožilstvom haaškega tribunala za pregon zločinov iz obdobja nacionalnih balkanskih vojn 20. stoletja, se je zdaj znašla pred moralnim izzivom, saj ni jasno, kako je brez pogojevanja odprla vrata vsem, ki pa niso moralno in pravno razčistili svojega odnosa do istovrstnih zločinov v imenu komunizma oziroma socializma. Je genocid v imenu nacionalne prevlade strahotnejši od genocida v imenu politične ideologije?

Naša naloga je, da se upremo skušnjavi pozabe in minimalizacije v imenu upanja na enotnost. Smo odločno proti: proti anonimnosti, proti izgubi zgodovinskega spomina in proti manipulaciji z nam prirojenimi vrednotami.

Čez točno leto dni, v nedeljo 7. junija 2015, se bomo ponovno zbrali na tem mestu na spominski slovesnosti ob 70. obletnici triumfalne norije revolucije. Po 25-ih letih bodo povabljeni da se te slovesnosti udeležijo vsi, ki bodo iskreno pripravljeni končati državljansko vojno z obsodbo vrednot in metod revolucije ter obžalovanjem posledic, ki jih je njena zmaga zadala našemu narodu. Lepo bi bilo, če bi od takrat dalje prva nedelja v juniju postala državni praznik, dan spomina in premišljevanja, ki bi nam narekoval dostojen vsakoleten premislek slovenske krvave zgodovine neenotnosti.

Molimo za spravo naroda, ki bo iskrena, odkritosrčna in dokončna. Naj nas pri tem spremlja Božji blagoslov in priprošnja nedolžnih, ki so padli v veri v Boga, za slovenski narod, za našo domovino Slovenijo.


Judita Treven: Resnica, spomin, sočutje



Lepo pozdravljeni vsi, ki ste danes prišli na ta posvečeni kraj slovenske zemlje, kraj spomina in kraj opomina. V pozni pomladi 1945 so tu in širom po slovenski zemlji jame, brezna, globeli, rudniški rovi, tankovski jarki … goltali trupla tisočev, kruto umorjenih brez sodb.
Resnica o pobojih je bila preveč kruta in nedoumljiva normalnemu človeku, zato jo je bilo potrebno skriti v najbolj odročne kraje Slovenske zemlje ter jo tam s pomočjo laži in ustrahovanja tudi dolga leta po vojni ohranjati nedotaknjeno.

Resnica

A resnice se ne da izbrisati. Lahko jo zanikaš, izkrivljaš, umažeš, s silo zatreš, pahneš v najgloblja kraška brezna in rudniške rove, nanjo navoziš kupe smeti, jo zazidaš z enajstimi pregradami, zapreš v nedostopne arhive … vedno bo našla pot na plano. Vedno! Včasih s pomočjo redkih prič, če teh ni, nemo spregovore kosti, kite las, rožni venci …

Spomin

Tu smo zbrani, da počastimo spomin tistih, ki tu počivajo … in tu smo zbrani v opomin … v opomin tistim, ki v dogodkih po končani vojni ( še vedno) ne vidijo nič tragičnega in usodnega za slovenski narod, češ, saj je normalno, da zmagovalec pobije svoje nasprotnike, sploh če so bili »kolaborantje« in »sodelavci okupatorja«, »izdajalci slovenskega naroda«. Tako so jih označili in mirno pobijali vsepovprek … tudi ranjence, tudi tiste, ki so ostali doma in so se šli javit na razglas; ti so bili ubiti preventivno. Se zavedamo, kaj pomeni človeka ubiti preventivno? Kaj pa ženske in otroci, tisoči beguncev od drugod… Za njih niti odgovora nimamo.

Ne samo, da so obglavili narod, pohabili so tudi nas, pohabili do te mere, da to kar nekako sprejemamo in mislimo, da bomo brez iskrenega soočenja s to nedvomno največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda lahko živeli naprej. Sedaj vedno bolj spoznavamo, da to ne gre in kako visoko ceno vsi vsakodnevno plačujemo za to …

Na zločinsko indoktrinacijo je opozoril pisatelj Drago Jančar: »Zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.«

Pokojni akademik dr. Jože Trontelj pa je dejal: »Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako, ne dovolj pregledan, neovrednoten izrinili iz naše zavesti … Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časov po prvi svetovni vojni-Nikoli več! ... Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost-nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neka vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«

Podobno misel srečamo v predgovoru knjige z naslovom Zlo stoletja, francoskega avtorja Alaina Besancona, ki je pred kratkim izšla pri založbi Družina: »Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.«

Eden izmed zadnjih takšnih poskusov brisanja spomina je tudi predlog spremembe zakona o arhivih.

V čem je pravzaprav pravi smisel našega zbiranja ob grobovih mučencev? Ne samo, da ohranjamo spomin nanje, ki so tu izgubili življenje, in da počastimo te posvečene kraje slovenske zemlje. To, a vendar več kot to. Zbiramo se pravzaprav zaradi nas, ki smo še vpeti v človeško zgodovino; oni, ki so tam čez, tega več ne potrebujejo. To potrebujemo mi, če hočemo dozoreti v zrelo družbo. Družbo, ki zna obsoditi zla dejanja, ne glede na kateri strani so storjena, družbo, ki zna prepoznati, kaj je resnično dobro za narod in domovino, družbo, kjer resnica in pravica nista vsakodnevno zlorabljeni, družbo, kjer ima svoje mesto, ki ji gre, tudi Resnica, pisana z veliko, in predvsem družbo, ki se ne sprašuje o temeljnih civilizacijskih dejanjih – ali dostojno pokopati vse svoje mrtve ter ohranjati verodostojen spomin nanje – ker so zanjo samoumevna.

Sočutje

Izgubili smo sočutje kot ljudje in kot narod. Tako smo danes v stanju, ko del slovenskega naroda, ki ga revolucionarno nasilje med in po vojni ni tako hudo prizadelo, preprosto zato, ker je bilo med vojno pod drugačnim režimom, nekako stoji ob strani. Kot da se ga Kočevski rog in druga množična grobišča ne tičejo. Del Slovencev ne razume nujnost in vsiljenost državljanske vojne, ki je bila potrebna, da je komunistična partija lahko uresničila svoje sanje o revoluciji in prevzemu oblasti. Vaški stražarji niso imeli izbire vstopiti ali ne v državljansko vojno. Vse ostalo je bilo le nujna posledica prvega koraka.

Kje je torej sočutje Slovencev do svojih bratov Slovencev; kje je sočutje do nedolžno pobitih – padli so v cvetu življenja; kje je sočutje do velikega trpljenja, ki so ga ljudje na Notranjskem in Dolenjskem med vojno nosili na svojih plečih; kje je sočutje do Cerkve in duhovnikov, ki so zgodaj sprevideli kaj stoji za tako imenovanim »osvobodilnim bojem« in z dolžno skrbjo svarili ljudi ter zato plačali zelo visoko ceno, mnogi z mučeništvom in smrtjo, mnogi z izgnanstvom; kje sočutje do močno preganjane Cerkve po vojni, ko so zapirali duhovnike za prazen nič, ko so na vse mogoče načine ovirali delovanje Cerkve in ustrahovali vernike; kje sočutje do ubogih vdov in otrok pobitih, ki ob vsem zapostavljanju in šikaniranju niti vprašati niso smeli, kje je njihov mož oz. oče; kje je sočutje do množice beguncev, ki so za vedno zgubili domovino in je njihov dom postala tujina …?

Sočutja ni, ker so nam umazali in potvorili zgodovinski spomin ter zameglili resnico.

Leta laži, prikrivanj in indoktrinacije so naredila svoje. Postali smo pohabljen narod. Ne moreš biti sočuten, če verjameš, da je bil škof Rožman izdajalec slovenskega naroda; če verjameš, da je Cerkev pravzaprav kriva za tak grozljiv razplet dogodkov po vojni, češ da je med vojno zavedla ljudi; če verjameš, da so bili domobranci nacisti, ki so se borili za Veliko Nemčijo; če verjameš, da povojni pomori niso nič takega, saj so pobijali »le« »izdajalce« in »sovražnike slovenskega naroda« …

V našem narodu je potrebno ponovno obuditi sočutje, ki bo temeljilo na resnici. Pokojni akademik, dr. Jože Trontelj pravi: »Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno.«

Časi za našo domovino so zelo resni. Ti, ki počivajo tu, so zastavili svoja mlada življenja za vero, narod in domovino. Naj nam ne bo težko zastaviti svoje besede in svojih moči za vrednote, za katere so oni umirali. Še posebno dolžnost pa imamo stopiti v bran resnici. Samo ona nas bo osvobodila. France Kozina, eden izmed rešencev iz Kočevskega roga je 4. marca 1998 svojemu znancu med drugim zapisal: »Kar me je tedaj leta 1945 vleklo iz množičnega groba, je bila sila po strašni resnici.« Naj bo sila po resnici tudi za nas tista, ki nas bo povlekla iz te na videz brezizhodne jame laži, zmedenosti, otopelosti in razdeljenosti. Verjamem, da naš narod še premore toliko zdravih moči in zdrave pameti, da bo obrnil voz v pravo smer.
Storimo, kar lahko. Predvsem pa izkoristimo svojo volilno pravico. To smo dolžni njim, ki se jih danes s ponosom spominjamo, to smo dolžni svojemu narodu, to smo dolžni svoji ljubi domovini.


Pri maši in kulturnem programu je pel cerkveni mešani pevski zbor Franceta Gačnika iz Stranj pri Kamniku pod vodstvom Dominika Krta.

Fotografije: Bogomir Štefanič