Dopoldne je mašo daroval upokojeni nadškof Alojz Uran, po maši pa je imel predavanje Branko Cestnik. Ob 16. uri so pod šotorom pred Finžgarjevim domom podelili Peterlinovo nagrado Janku Zerzerju, študijske dneve pa s predavanjem sklepa Aleš Maver.Po petkovi okrogli mizi, kjer so že tradicionalno govorili o zamejski problematiki – letos so posebej izpostavili šolstvo –, je v sobotnem popoldnevu, po počastitvi 100-letnice pisatelja Borisa Pahorja udeležencem Drage predaval pisatelj Evald Flisar. V predavanju z naslovom Kdor visoko leta, nizko pade je izpostavil problem potrošništva na vseh področjih človekovega življenja.

»Krizo bo premagala le ljubezen«

Tretji dan, v nedeljo, se je Draga začela z dopoldansko mašo, ki jo je pod šotorom na dvorišču Finžgarjevega doma daroval upokojeni nadškof Ulojz Uran. V pridigi je zaželel udeležencem, da bi na študijskih dnevih »utrdili tiste temelje, ki zaznamujejo temeljna področja človekovega razmišljanja in delovanja«. Izpostavil je, da letošnja Draga poteka v posebnih razmerah, ko Slovenija doživlja krizo na vseh področjih, še posebej pa je nadškof izpostavil gospodarsko krizo in krizo v Cerkvi, potem ko je izgubila, kot je dejal Uran, »še dva nadškofa«. »Kriza matične domovine se pozna tudi med zamejci in rojaki v izseljenstvu,« je dejal Uran in pristavil, da je od vseh kriz najhujša in najgloblja kriza vere. »Edina sila, ki zmore premagati vse krize in odpreti pot v prihodnost, je ljubezen, ljubezen Jezusa Kristusa,« je sklenil Uran.

Po maši je udeležencem, ki se jih je danes dopoldne pod šotorom Finžgarjeveega doma po besedah že dolga leta zvestega udeleženca Drage Iva Jevnikarja »zbralo toliko kot že dolgo ne«, predaval Branko Cestnik. V predavanju Cerkev na razpotju – 50 let potem je opisal razmere in razpotja, na katerih se je Cerkev nahajala pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in kje je danes. Cestnik je v uvodu ob razlagi, kaj sploh je vatikanski koncil, izpostavil misel enega najvplivnejših teologov koncilskega časa Karla Rahnerja, ki je v tistem času obiskal italijanske bogoslovce in izrekel šokanten stavek: »Ne izgubljajte časa z drugim vatikanskim koncilom!« Rahner je hotel povedati, kot je dejal Cestnik, »da je koncil veliko več kot debata, na koncu katere se napiše nek dokument. Več kot črka. Da je treba ujeti duha koncila, njegov etos. In za osvojitev tega etosa bo po Rahnerju potrebno veliko časa.«

Z nadškofom Uranom sta somaševala p. Edvard Kovač in p. Branko Cestnik (foto: Ksenja Hočevar)

Koncil – pastoralni in ekumenski

Da je bil koncil pastoralni in ekumenski, je izpostavil Cestnik. »Pastoralni najprej pomeni, da ni bil dogmatičen. Cerkev se tokrat ni ukvarjala toliko o pravilnem definiranju resnic kot o pravilnem podajanju resnic,« je dejal Cestnik in povedal misel Janeza XIII, da je naloga koncila »pretresti stare resnice in jih izraziti na način, da povedo kaj sodobnemu človeku.« Nato je predavatelj orisal čas in razmere, v katerih je drugi vatikanski koncil potekal ter razpotja, na katerih se je Cerkev znašla po koncilu. »Koncil je zbudil sinodalno cerkev. Poleg papeža imamo škofe, koncil je poudaril, da so škofje Kristusovi nasledniki, škof ima apostolsko nasledstvo, ki prihaja k njemu po Cerkvi. Po drugem vatikanskem koncilu govori Cerkev, govori laik, župnija je razumljena kot občestvo, več ni le čreda, ki jo vodi pastir,« je dejal Cestnik in prvi del sklenil z mislijo, da pojem, ki najbolj povzema duha koncila, označba Cerkve kot »Božjega ljudstva«.

Branko Cestnik (foto Ksenja Hočevar)

Kaj bi bilo, če bi na koncilu namesto Rahnerja imel glavno besedo Grozde?

Cestnik je v nadaljevanju opisal razmere, v kakršnih je slovenska Cerkev dočakala 2. vatikanski koncil. »Cerkev je bila po vojni prisiljena stopiti v obrambno držo in delovati po logiki preživetja. Vsaj na zunaj zgleda tako. Od znotraj se ravno zaradi mučeništva pojavlja nova moč: pojavljati se začne verski tisk, semenišča se spet polnijo, nastajajo prve študentske skupine …« Da je bila na koncilu vzhodnoevropska Cerkev v senci zahodnoevropske sestre, je poudaril Cestnik. »Kot da, enako tiho, kot je doma, ostaja tiho tudi v Rimu. Kaj bi bilo, če bi na koncilu Vzhod govoril enako naglas in tako kot je mislil in čutil? Bi koncil ohranil optimistično dialoško držo do modernega sveta? Bi se bolj naslonil na svoje mučence kot teologe? Kako bi bilo, če bi namesto Rahnerja imel glavno besedo Grozde?« se je provokativno spraševal predavatelj in potegnil ločnico od vesoljnega koncila do slovenske sinode in današnjega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. Posebej se je ustavil ob slednjem, ki je v času »krize Boga«, kot se je izrazil predavatelj, nekakšna evangelizacija skozi dialog, sočutje in odpuščanje.

»Via slovenica nove evangelizacije,« kot je sklenil Cestnik, »je v mnogočem podobna splošnim evropskim zahtevam po evangelizaciji. V nečem pa predstavlja edinstveno nalogo in edinstven privilegij. Zdi se, da so božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.«