Ko je papež Janez XXIII. 25. januarja 1959 napovedal 2. vatikanski koncil, je bilo to presenečenje tako za Cerkev kot tudi za svetovno javnost. Tedanjim študentom teologije je bila beseda »koncil« sicer znana, saj so se z njo srečevali pri številnih teoloških in zgodovinskih navedbah, kot je na primer opredelitev verskih resnic, narava in pomen zakramentov ipd. Pripravo na koncil in njegov potek pa smo si tedanji študentje teologije lahko le predstavljali. Predhodna dva koncila, tridentinski (1546–1563) in 1. vatikanski (1888–1870), ki sta posegla v katoliški nauk in cerkveno disciplino (maša, zakramenti, Sveto pismo, vzgoja duhovnikov, papeževa nezmotljivost), sta bila že zgodovina, ki je klicala k uresničenju in poglobitvi koncilskih gledišč, navodil in pastoralnih nalog.

V razgibano povojno cerkveno in družbeno življenje je posegel Janez XXIII. z napovedjo koncila. Načrti o koncilu kot prenovi Cerkve in njenega poslanstva, ki jih je gojil že papež Pij XII. (1939–1958), so postali re...