Konkretnega termina za konklave kardinalski zbor v prvih dneh zasedanja še ni določil. O natančnem terminu bodo lahko odločali šele takrat, ko bodo v Rim pripotovali vsi kardinali volilci, ki so svojo udeležbo na volitvah potrdili. Teh naj bi bilo po doslej znanih podatkih 115. Zadnji naj bi v italijansko prestolnico prispeli danes.

Izmed 117 volilnih upravičencev sta se doslej opravičila dva. Število trenutnih volilcev je tako izenačeno s številom udeležencev konklava leta 2005. Tudi takrat je bilo 117 kardinalov z volilno pravico, dva kardinala pa se volitev nista udeležila; v obeh primerih je šlo za opravičilo zaradi zdravstvenih težav. Če je bilo takrat število Evropejcev in Neevropejcev z 58 proti 57 skorajda izenačeno, pa je tokrat ravnotežje s 60 glasovi bolj usmerjeno na staro celino, medtem ko jih 55 prihaja z vseh ostalih celin.

Posebej očitna je trenutno razlika pri Italijanih: volitev, ki so na položaj poglavarja katoliške Cerkve izbrale Benedikta XVI., se je udeležilo dvajset italijanskih volilcev; danes jih je osemindvajset. Še vedno sicer ne moremo govoriti o pravi manjšini, vendarle pa gre za največjo narodno skupino. Benedikt XVI. je skušal razmerja malve uravnotežiti na zadnjem konzistoriju 24. novembra lani, ko je v kardinalski zbor poklical same Neevropejce.

Če se bo torej volitev udeležilo vseh 115 napovedanih kardinalov, je za zmago kandidata potrebnih 77 glasov podpore. Novi papež mora v vsakem primeru zbrati najmanj dve tretjini vseh glasov volilcev. Benedikt XVI., ki je sicer prevzel dekret o papeških volitvah 'Universi dominici gregis' svojega predhodnika iz leta 1996, je v besedilu na novo jasno določil sporni 75. člen.

Da bi se izognili predolgem zasedanju konklava, je Janez Pavel II. kardinalom namreč omogočil, da po 33 ali 34 neuspešnih volilnih krogih z dvotretjinske preidejo na absolutno večino. Ta predpis pa pušča prostor za taktično manevriranje in morebitne igrice posameznih skupin, kot so kasneje ugotovili cerkveni pravniki. Zato je Benedikt XVI. leta 2007 z dodatkom Motu proprio to možnost ponovno ukinil.

Zdaj torej velja, da se konklave v vsakem primeru mora zaključiti z dvotretjinsko podporo novemu cerkvenemu poglavarju. Ostale možnosti, ki bi dopuščale manipulacijo, je Janez Pavel II. ukinil že leta 1996.

Zdajšnji konklave naj bi po mnenju italijanskih opazovalcev trajal dlje kot hitre papeške volitve leta 2005. Trenutno namreč še ni nobenega jasnega favorita. Pred osmimi leti je bil Joseph Ratzinger izvoljen že v četrtem volilnem krogu.

Enkrat samkrat v zadnjih stotih letih pa je bil novi papež izvoljen že v tretjem krogu: leta 1939, ko je Eugenio Pacelli v konklave vstopil kot nesporni favorit. Volitve bi lahko zaključili že v drugem krogu, vendar so tretji krog izpeljali, da bi povsem izključili kakršno koli nepravilnost.

Drugi najkrajši konklave se je zgodil avgusta leta 1978, ko je bil v četrtem krogu za papeža izvoljen Albino Luciani (Janez Pavel I.). vse ostale papeške volitve v 2o stoletju so trajale od tri do pet dni. Janez XXIII. je bil leta 1958 izvoljen četrti dan po enajstih volilnih krogih, Pij XI. Leta 1922 pa po petih dneh v štirinajstem volilnem krogu.

Povsem drugačni zakoni za konklave pa so veljali v preteklih stoletjih. Še za izvolitev Gregorja XVI. so kardinali leta 1831 potrebovali skupno 54 dni. Tudi pri njegovem predhodniku Piju VIII. so volitve trajale več kot mesec dni. Konklave v Benetkah, ko so iskali naslednika za Pija VI., ki ga je odpeljal Napoleon, je med leti 1799 in 1800 trajal kar tri mesece in pol.

Glede Benedikta XIV. se kardinali leta 1740 niso mogli zediniti celih osem mesecev. Nikakor se tudi ni zaključil konklave v Viterbu (1268-1271). Kljub slabi prehrani in neugodnim bivanjskim razmeram so kardinali novega papeža izbrali šele po skoraj treh letih.

Visok delež Italijanov gre danes pripisati visokemu številu upokojenih kardinalov v rimski kuriji, sedem, ki pa še niso dopolnili osemdesetega leta starosti. V začetku 19. stoletja so Italijani predstavljali še 60 % kardinalskega zbora: pri volitvah Pija X. (1903) je bilo izmed 63 volilcev kar 39 Italijanov. Dvajset let kasneje, ko so volili Pija XI., je bilo Italijanov še okoli polovica; podobno tudi leta 1939, ko je izmed 63 volilcev Pija XII. podprlo 34 Italijanov.

Njihov delež pa se je na volitvah Janeza XXIII. in pet let kasneje Pavla VI. zmanjšal že na tretjino. Na obeh konklavih leta 1978 je izmed 111 volilcev iz Italije izhajal vsak četrti; takšno je stanje tudi danes.