Koper okoli leta 1907. Semedelska cesta je bila druga cestna povezava na otok. Vir: knjiga

V obdobju od konca 19. stoletja pa tja do štiridesetih let 20. stoletja, ki ga prikazujejo razglednice in tako ohranjajo zunanjo podobo Kopra in bližnjih krajev, sta na tem območju vladali dve državi: do leta 1918 Avstro-Ogrska in nato Kraljevina Italija, med seboj različni v načinu vladanja, predvsem pa v odnosu do tukajšnjega slovanskega prebivalstva. Z ustavo, ki jo je v 60. letih 19. stoletja sprejela avstro-ogrska država, je bil vsem narodom omogočen razvoj društvenega življenja na kulturno-prosvetnem, gospodarskem in političnem področju ter enakopravna uporaba njihovih jezikov v javnem življenju. Toda močna italijanska iredentistična struja je zavirala razvoj Slovencev in Hrvatov v Istri, s pomočjo organizacije Lega Nazionale pa je že začela izvajati proces raznarodovanja, ki je svoj višek doseglo v času fašizma.

Pogled na Koper s Semedele na razglednici iz leta 1936. Lepo je vidno, kako je bil videti Koper nekoč, ko je bil še otok. Vir: knjiga

Koprske soline so ukinili leta 1912

Koper z okolico je v času zadnjih desetletij Habsburške monarhije začel nazadovati, saj se je favoriziral sosednji Trst. To je bil čas, ko so se začele krčiti tudi soline in bile leta 1912 dokončno odpravljene, mesto pa je začelo počasi izgubljati podobo otoka. Zaradi ugodnih podnebnih razmer se je tu začel razvijati turizem, na območju Ankarana in Valdoltre pa sta zrasli zdravstveni ustanovi, okrevališče za rahitične in slabokrvne otroke ter sanatorij za pljučne bolnike.

Koper v sredini 19. stoletja na litografiji Josepha Scholza. Levo od cerkve izstopa stavba zapora. Vir: knjiga

Velika stavba kaznilnice je 130 let izstopala med drugimi stavbami

Koper je že v 20. letih 19. stoletja dobil drugo cestno povezavo s kopnim, Semedelsko cesto. Leta 1902 je stekla železniška povezava med Trstom in Porečem, Parenzana, ki je vplivala na turizem, močno pa je olajšala tudi življenje okoliškim kmetom, saj so zdaj laže dnevno vozili svoje pridelke naprodaj v Trst. V tem času je koprsko veduto kvarila velika stavba kaznilnice, ki so jo Avstrijci zgradili kmalu po prevzemu oblasti po Napoleonu in je skoraj 130 let kot grožnja in opomin izstopala med drugimi mestnimi stavbami.

Koprski zapor leta 1943 so leta 1822 pozidali Avstrijci, po letu 1945 so grozečo stavbo porušili, na njenem mestu pa postavili visoko stolpnico, ki so jo pred leti porušili. Vir: knjiga

Italijani so iredentistu Nazariu Sauru v Kopru postavili veličasten spomenik

Prva svetovna vojna je prinesla tudi na Koprsko velike spremembe. Italijanski iredentistični krogi so v njej videli priložnost, da uresničijo svoje želje in Istro priključijo Italiji. Zato so iz avstrijske vojske prehajali na italijansko stran in rodili so se nacionalni junaki, ki jih Italija časti še danes. Najbolj znan je bil Koprčan Nazario Sauro, ki so mu v tridesetih letih v Kopru postavili veličasten spomenik, a so ga Nemci leta 1944 porušili.

Okoli leta 1907 pred Mudinimi vrati, skozi katera je več stoletij vodila edina cestna povezava s kopnega. Sredi nasipne ceste je stala trdnjava Levji grad, skozi katero nepoklicanim dostop na otok ni bil mogoč. Avstrijci so ga leta 1819 porušili. Koper je bil otok do sredine 19. stoletja, otoško podobo (s kopnim so ga poleg dveh nasipnih cest povezovale soline) pa je ohranjal vse do konca druge svetovne vojne. Vir: knjiga

Izvedli so obširno melioracijo (bonifiko) opuščenih solin

Po propadu habsburške monarhije leta 1918 so Primorsko in Istro dodelili Kraljevini Italiji kot že leta 1915 obljubljeni vojni plen. V obdobju med obema vojnama je bila fašistična Italija do Slovencev bolj mačehovska od mačehe. Cilj fašistične politike je bil popolna asimilacija drugorodnega slovanskega prebivalstva. Koper, prej močan iredentistični center, je postal zdaj trdnjava fašizma. Obdobje med obema vojnama je bilo zaznamovano z veliko gospodarsko krizo, ki je skupaj s fašistično asimilacijo povzročila med Slovenci veliko revščino in množično izseljevanje. Koprski zapori so bili polni političnih zapornikov. Fašistična Italija je tudi na Koprskem premagovala gospodarsko krizo z javnimi deli. Izvedli so obširno melioracijo (bonifiko) opuščenih solin in Koper je tako dokončno izgubil podobo otoka. Zgrajen je bil tudi pomemben rižanski vodovod med Rižano in Mirno, ki je še danes temelj vodovodnega omrežja obalnih krajev.

Frančiškanski samostan sv. Ane. V 50. letih so ga komunisti spremenili v zapor. Vir: knjiga

Poitalijančevanje in razglednice

Vladavina obeh držav, avstro-ogrske in italijanske, je vidna tudi na starih razglednicah. Pod Avstro-Ogrsko so bili napisi in imena krajev odvisni od založnika ali naročnika, v slovenskih krajih so bili v slovenščini, v italijanskih pa v italijanščini. Pod Italijo pa so bile v slovenskih okoljih razglednice kratek čas še dvojezične, nato pa so postale opremljene samo še z italijanskimi, večkrat tudi z na novo določenimi imeni krajev.

Frančiškanski samostan sv. Ane. Vir: knjiga

400 starih razglednic o Kopru

V knjigi Koper na robovih stoletij, to je po Portorožu že druga razkošna knjiga s starimi razglednicami, ki jo je pripravil Slobodan Simič Sime, je veliko zanimivih podatkov o urbanističnih, gospodarskih, etnografskih in kulturnih dogajanjih pa tudi o starih imenih ulic in trgov ter o nekaterih vplivnih osebnostih in političnem dogajanju. Objavljenih je skoraj 400 starih razglednic iz obdobja med letoma 1896, ko so se v Kopru pojavile prve razglednice, in 1936.

Avtor je spremembe starih podob v nove prikazal z okoli sto primerjalnimi fotografijami, ki jih je leta 2002 posnel večinoma z istega mesta, kjer so nekoč stali stari fotografi. Objavljene stare razglednice so enake izvirnikom tako po velikosti in barvah kot po poškodbah. Vsaki razglednici je dodana obširnejša spremna beseda, v kateri je navedeno leto njene izdaje ali pošiljke in vrsta zanimivih zgodovinskih podatkov.

Spomenik Nazariu Sauru, najbolj znanemu koprskemu iredentistu, ki je konec julija 1916 na žepni podmornici odplul na diverzantsko akcijo proti avstro-ogrskemu pristanišču v Pulju. Podmornica je nasedla, Avstrijci so Saura ujeli, obsodili in v Pulju obesili. Mogočen spomenik, Italijani so ga z velikim pompom postavili leta 1935 (na današnjem Ukmarjevem trgu) – bil je največji simbol italijanskosti v Istri –, so podrli Nemci leta 1944. Vir: knjiga

Koper z okoli­co se je začel bistveno spreminjati po letu 1954

Knjiga starih razglednic Kopra in okoliških krajev je posebej zanimi­va tudi zato, saj se je Koper z okoli­co začel bistveno spreminjati šele po letu 1954, ko so z Londonskim memorandumom ti kraji pripadli nekdanji Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Značilnost Kopra na starih razglednicah je strnjeno mesto na otoku, ki ga obdaja morje ali na jugozahodni strani soline. Dostop na otok je bil najprej le po enem cestnem nasipu, nato pa še po drugem. Danes je območje med obema dohodnima cestnima nasipoma izsušeno oziroma zasuto in že večinoma tudi urbanizirano. Ves severovzhodni del koprske obale pa je danes nasut in spremenjen z velikimi površinami koprskega pristanišča.

V Pulju so leta 1931, petnajst let po potopu, dvignili podmornico, na kateri je plul Nazario Sauro. Vir: knjiga

Prava zakladnica za ljubitelje zgodovine

Avtor, ki z navdušenjem že dolgo zbira in spremlja vse, kar je povezano z zgodovino slovenskega Primorja in Istre, je k sodelovanju pri knjigi povabil tudi zgodovinarja Vlasto Beltram in Salvatorja Žitka, kar daje predvsem besedilnemu delu zanesljivost in veliko informativnost. Knjiga Koper na robovih stoletij je najprej paša za oči, takoj zatem pa prava zakladnica za ljubitelje zgodovine.

Stolp podmornice, s katero je plul Nazario Sauro, so leto dni po dvigu iz morja leta 1932 postavili pred šolo Carla Combija, danes je tam italijanska gimnazija. Vir: knjiga

Ivo Žajdela, Koprske vedute, Koper, Demokracija, 1. 7. 2004