Srečka Hutha so partizani v času komunistične revolucije med drugo svetovno vojno na Koprivniku kruto mučili in umorili (19. 10. 1943). V časih, ko se je zdelo, da svet ovija le še tema, je kot duhovnik v to in nekatere druge "osirotele" gorenjske župnije prinašal Božjo besedo in tolažbo svetih zakramentov. Mučitelji, ki so mu lepili nalepko izdajalca slovenskega naroda in tako svoji okrutnosti dali legitimnost, so želeli spomin nanj uničiti tudi s tem, da mu niso dovolili niti groba. Še danes se ne ve, kje so njegovi zemeljski ostanki našli poslednji pokoj. A spomin nanj se ohranja; še več, duhovnik Srečko je med tistimi slovenskimi mučenci 20. stoletja, za katere teče postopek za priznanje mučeništva in svetništva.

FOTO: Albert Dobravec

Hvaležni župljani koprivniške župnije so mu na vzpetini ob farni cerkvi Svetega Križa postavili odrešenjsko znamenje: po eni plati kot spomin na dogodek iz leta 1943, po drugi pa kot nem, a zgovoren opomin, kako živeti, da človek ne bi bil človeku volk. Prav o tem je v homiliji spregovoril in vabil škof Anton: odpustiti, a ne pozabiti.

Spominska plošča ob znamenju, ki govori o tem dogodku, popotnika takole povabi k razmisleku po križevem potu Jezusa in njegovega zvestega učenca Srečka: »Romar skozi življenje, postoj in se zamisli: Ecce quomodo moritur iustus – glejte, kako umira pravični, pa nihče v srcu ne čuti".