Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Koreno (745 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Koreno (745 m)


Koreno je vas na razglednem slemenu v južnem delu Polhograjskega hribovja. Strma pobočja pod razloženimi hišami se na jugu spuščajo v dolino Horjulščice, na severu pa proti Mali vodi, ki se pri Polhovem Gradcu zlije z Božno in teče naprej kot Gradaščica. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Korenu, ki leži pod 745 metrov visokim gozdnatim vrhom, je zaradi lahkega dostopa, slikovite lege in odličnega razgleda priljubljena izletniška točka. Da ob vsem tem ne bi pozabili na duhovno razsežnost, stoji ob njej tudi visok križ. Cerkev namreč iz doline takoj opazimo, ko pridemo do nje, pa jo skupaj z njenim poslanstvom kaj radi spregledamo.

Na Koreno lahko pridemo po označenih planinskih poteh iz bližnjega Horjula, iz Briš, s Ključa ... Prijetna, a ne najkrajša možnost je tudi vzpon iz Polhovega Gradca, ki je nemara najboljše planinsko izhodišče v bližini Ljubljane. S tamkajšnje avtobusne postaje krenemo po cesti proti Gorenji vasi, vendar z nje že po dobrih sto metrih zavijemo na makadam, ki gre ob potoku proti jugu. Ko pridemo čez vodo, nas oznake popeljejo med gospodarsko poslopje in hišo na desni. Za njima se vzpnemo v poraščen breg, na razpotju zavijemo v levo in po nekaj minutah hoje stopimo na plano.

Na dnu zasnežene strmali pod zaselkom Škofije se sredi belega dne zadržujeta srni. Čeprav negibno obstanemo, nas seveda takoj opazita. Prva urno pobegne v varno zavetje goščave, da z očmi komajda sledimo beli lisi na njenem zadku. Druga napeto obmiruje in čaka, kaj bo. Ko se čez nekaj trenutkov le rahlo premaknemo, se tudi ona z visokimi skoki požene navzdol. Za njima ostane na snegu le množica rjavkastih sledi, ki jih je obarvalo blato z njunih kopit.

Kmalu prispemo na asfaltno cesto, ki nas v loku popelje do bližnje kmetije. Pred gospodarskim poslopjem zavijemo na kolovoz, nadaljujemo do skupine hiš in krenemo na razpotju znova navkreber. Steza se sprva vzpenja ob manjši grapi, na njenem vrhu pa se položi in potegne proti jugozahodu. Gozd preveva globoka tišina, ki željno vpija redke glasove. Pod nogami škriplje zmrznjen sneg, na katerem se je naredila ledena skorja, na golih vejah v vetru trepeče suho listje. Vsenaokrog so ukrivljena, napol podrta debla in majhne smrečice, ki jih je skoraj do vrha zamedel sneg. Nizko sonce riše za debli dolge sence, po ozkih grapah se vlečejo jeziki zmrznjene vode.

Pot se nenadoma izteče na čistino, od koder prvič zagledamo cerkev na Korenu, potem pa krene naravnost navkreber do bližnjega roba. Pred leseno hišico zavijemo na valovito, z drevjem poraslo sle me. Po njem slabo uro po odhodu iz Polhovega Gradca prispemo na 602 metra visoki – Visoki hrib. Z vrha nadaljujemo do samotne hiše, ki stoji na ovinku gozdne ceste. Ta zavijuga čez strmo pobočje in se pridruži asfaltni cesti, ki nas v nekaj minutah pripelje do turistične kmetije na Korenu. Ob njej je tabla z zemljevidom bližnje okolice in vrsta kažipotov, na bližnjem drevesu pa tudi kovinska skrinjica z vpisno knjigo in žigom.



Vzpetinica nad bližnjo cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata je imenitno razgledišče, s katerega vidimo daleč prek meja Polhograjskega hribovja. Pri razgledovanju nam je v oporo kovinska plošča, na kateri so vrisani izrazitejši vrhovi v bližnji in daljni okolici. Iz razgibane pokrajine na severu najbolj izstopajo Gora (sv. Lovrenc), Tošč in drzna Grmada, ki v polkrogu obdajajo Polhov Gradec. Izza njih pogledujejo zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, levo od njih pa tudi vrhovi Škofjeloškega hribovja. Po hribih so raztresene številne domačije in nekaj cerkva. Na razglednem robu na drugi strani doline izstopa cerkev sv. Martina v vasi Setnik. Desno za njo vidimo tudi cerkev sv. Jurija na Prapročah.



Razgled proti vzhodu zapira gozdnati vrh Korena, na katerega se lahko povzpnemo v slabih desetih minutah. Na jugu je nasprotno vse odprto. Tam se razprostirata dolina Horjulščice in belo Ljubljansko barje z mrežo ravnih, temnikavih kanalov. V ozadju pa se dviguje nepregledna vrsta gozdnatih vrhov od Krima do Ulovke, ki v nas že vnemajo načrte za nove izlete.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Polhovem Gradcu je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.



8 / 19. februar 2006

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh