Nagovor Mirjam Zwitter Šlemic, predsednice Zveze slovenskih pregnank in pregnancev. Foto: Ivo Žajdela

Avtorica dvojezične razstave Pregon koroških Slovenk in Slovencev / Verfolgung Karntner Slowen:innen zgodovinarka na Slovenskem znanstvenem inštitutu v Celovcu Brigitte Entner je dejala, da je leta 2012 kuratirala potujočo razstavo o prisilnem izseljevanju. Ta razstava je bila več kot tridesetkrat prikazana v Avstriji, Italiji in Sloveniji. V spominskem letu 2025 je razširila vsebino razstave, Mirjam Resztej pa jo je grafično popolnoma prenovila in prilagodila zahtevam časa.

Razstava Pregon koroških Slovenk in Slovencev. Foto: Ivo Žajdela

Nasilno so izselili nad 200 družin koroških Slovencev

Nato je spregovorila o dogodkih in posledicah ter o kulturi spominjanja na Koroškem. V zgodnjih jutranjih urah 14. aprila 1942 se je začela tako imenovana K-akcija. Bila je začetek »etničnega čiščenja« Koroške. Vse slovensko naj bi pod geslom »Korošec govori nemško!« izginilo. Nad 200 družin: moške, ženske, otroke in starejše so v dveh dneh odpeljali s svojih kmetij v zbirno taborišče v Celovcu. To je prizadelo premožne kmetje, kajžarje ali delavce brez premoženja, funkcionarje slovenskih društev in združenj ter ljudi, ki se sploh niso izpostavljali za narodnostno skupino, pa tudi družine, ki so že imele člana v Wehrmachtu. Skupno jim je bilo vztrajanje pri slovenskem jeziku, ki pa so ga govorili tudi drugi. Mnogi člani stranke in funkcionarji NSDAP so imeli težave z nemščino in so doma raje govorili slovensko ali »po domače«, kot so sramežljivo rekli.

Nagovor dr. Petra Štiha iz SAZU. Foto: Ivo Žajdela

Med pregnanci je umrlo 54 moških, žensk in otrok

Družine so iz Celovca prepeljali v taborišča v Nemčiji, v Hesselberg, Hagenbüchach, Schwarzenberg, Frauenaurach in Rehnitz, v tako imenovanem Altreichu. Več kot polovica od skoraj tisoč oseb so bili otroci in mladostniki. V taboriščih so jim prepovedali kakršno koli kvalificirano izobrazbo, prav tako pa tudi uporabo njihovega maternega jezika. Pošto so jim cenzurirali in so jo lahko napisali samo v nemškem jeziku. Vendar pa so mnogi nemški jezik obvladali le slabo ali pa ga sploh niso znali. Vse, ki so bili sposobni za delo, so jih razporedili na delo v industriji, kmetijstvu, gospodinjstvu ali obrambni industriji. Devetdeset moških so prisilno rekrutirali, mnogi so za državo, ki jih je preganjala, bili ubiti na frontah. Skupaj je zaradi pomanjkljive prehrane in zdravstvene oskrbe, delovnih nesreč, bombardiranja ali v zaporu, koncentracijskem taborišču, zaradi usmrtitve ali kot vojaki umrlo 54 moških, žensk in otrok. Nekateri so sicer doživeli osvoboditev, vendar se niso več vrnili domov.

Nagovor Ane Grilc. Foto: Ivo Žajdela

Zaradi nacističnih preganjanj je izgubilo življenje več kot 550 koroških Slovencev

Prisilno izseljevanje je postalo prelomno doživetje, tudi za tiste, ki so ostali doma. Njihova brezpogojna lojalnost do države je bila močno omajana. Pripravljenost za podporo rastočemu organiziranemu odporu je naraščala. Brez te pripravljenosti organizirani in oboroženi odpor partizanskega gibanja ne bi mogel trajati skoraj tri leta. Tudi brutalni represivni ukrepi nacističnega režima niso mogli zlomiti te pripravljenosti. Skupno je zaradi nacističnih preganjanj izgubilo življenje več kot 550 koroških Slovencev in Slovenk (brez upoštevanja žrtev evtanazije).

Razstava Pregon koroških Slovenk in Slovencev. Foto: Ivo Žajdela

Ta tragedija je prepuščena samo Slovencem na Koroškem

Ta tragedija je pomemben del novejše koroške zgodovine. Vendar je v mnogih pogledih prepuščena samo Slovencem in Slovenkam v tej deželi, opozarja Brigitte Entner. Kmalu po vojni je te strašne dogodke iz aprila 1942 in njihove posledice prekril plašč molka. Prekril je vse krivice. Ta plašč so nosili mnogi: žrtve, odgovorni, tisti, ki so imeli od tega korist in opazovalci. Razlogi za to molčanje so bili različni. Žrtve so molčale, ker niso hotele prenesti svoje travme na svoje otroke. Molčali pa so tudi zato, ker so se po vrnitvi morali ponovno soočiti z istimi sosedi, ki so imeli koristi od njihovega izgona ali so bili zanj odgovorni. Ali kot je dejala Lonki Schellander: »To je že čudno, da po vojni sploh nismo več govorili o tem. Nihče si ni upal. Ne vem, koga smo se bali. Še sama ne vem več. Do danes.«

Pregnanci v zbirnem taborišču Žrelec pri Celovcu, 15. 4. 1942. Vir: INV

Preganjanje koroških Slovencev ni ustrezalo podobi »agresorja iz juga«

Tisti, ki so imeli od tega korist, so molčali iz sramu. Molčali so tudi zato, da jih ne bi poklicali na odgovornost. Na Koroškem pa so molčali predvsem zato, ker preganjanje koroških Slovencev ni ustrezalo podobi »agresorja iz juga, ki ogroža enotnost Koroške«, ki so jo gojili nemški nacionalisti. Travmatizacija zaradi izgona in razlastitve, interniranja in poniževanja ni bila upoštevana, prav tako pa tudi ne številni mrtvi, ki so jih morali obžalovati prisilno izseljeni. Zaradi doslednega molka so dogodki iz aprila 1942 in njihove posledice v nemško govoreči javnosti skoraj popolnoma izginili v pozabo.

Družina Gril iz Vovber v taborišču Hesselberg. Vir: SZI

Takoj po vojni, ko so bili tam še Angleži, so še obljubljali popravo krivic

Takoj po okupaciji Koroške s strani britanske in jugoslovanske vojske so se sicer pojavili znaki, ki so kazali v povsem drugo smer. Začasna koroška deželna vlada je na svoji prvi seji sklenila, da bo »izselitev slovenskega prebivalstva« razveljavljena in da bodo ustrezne škode popravljene. Kmalu zatem je takratni začasni deželni glavar Hans Piesch poudaril, da je »častna dolžnost demokracije«, da se priznajo zahteve koroških Slovencev po odškodnini za izseljence, ponovni aktivaciji kulturnih in gospodarskih združenj, ponovni vzpostavitvi slovenskega šolstva ter svobodi izbire jezika pred organi oblasti. Poleg tega je poudaril: »Deželni odbor priznava velike zasluge, ki si jih je slovenski narod Koroške pridobil v boju proti nacionalsocialistični vladavini, in izraža svoje občudovanje junaškemu boju jugoslovanskega naroda za svobodo. Deželni odbor bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bodo avstrijski državljani slovenskega jezika deležni polne pravice v demokratični Avstriji.«

Družina Brandstatter iz Brda na Zilji v taborišču Frauenaurach. Vir: SZI

Že aprila 1946 so nasilno ovirali spominsko slovesnost koroških Slovencev

Že naslednje leto pa so koroške oblasti najprej ovirale in nato nasilno prekinile prvo veliko spominsko slovesnost koroških Slovencev, ki so želeli počastiti spomin na prisilno izselitev in vse žrtve med koroškimi Slovenci. Dva nekdanja izseljenca sta bila pretepena tako, da sta morala v bolnišnico.

Pregnanci na poti domov, pred 16. 7. 1945. Vir: INV

Koroške Slovence so ponovno javno obrekovali in kriminalizirali

Še tri leta kasneje je bilo vprašanje meje rešeno in potekale so volitve, na katerih so bili prvič dopuščeni nekdanji nacisti. Politično ozračje se je dramatično spremenilo, koroške Slovence so javno obrekovali in kriminalizirali, njihove zahteve po zaščiti in priznanju njihovega jezika in kulture so označevali za pretirane, preganjane pa so prikazovali kot privilegirano skupino.

Pregnanci ob vrnitvi iz Nemčije na železniški postaji v Beljaku, 16. 7. 1945. Vir: INZ

Izrečene so bile tudi besede opravičila

Brigitte Entner je dejala, da se je leta 2012 na koroškem začela prva previdna sprememba. Pod vodstvom deželnega glavarja Petra Kaiserja naj bi se veliko spremenilo. Slovenski jezik je dobil prostor na uradnih prireditvah, preganjanje koroških Slovencev ni bilo le v mislih, ampak so bile izrečene tudi besede opravičila.

Koroški deželni muzej, ki je bil dolgo časa kraj nemško-nacionalne pripovedi, je leta 2025 v svoji razstavi Hinschaun! / Poglejmo tej temi namenil veliko prostora. »Vendar pa ne smemo zamolčati, da se je v zadnjem letu ponovno začel boj za prevlado pri razlagi zgodovinskih dogodkov. Ob strašnih dogodkih pri Peršmanu poleti je bilo protifašistično delovanje kriminalizirano. Pred nedavnim je Franc Jožef Smrtnik dobil opomin in poziv k redu zaradi uporabe nekaterih slovenskih besed v deželnem zboru,« je še spomnila Entnerjeva.

Spominska slovesnost pregnancev in hkrati protest, Celovec, 15. 4. 1946. Vir: SZI

1/14