^»Kaj? A je to mogoče …?« Tako nekako smo se sošolci odzvali, ko nam je priljubljeni učitelj fizike Evgenij, zdaj že rajni, z besedami iz naslova pojasnil gostoto zvezd v vesolju in nas pustil odprtih ust od čudenja. Veliko takih je stresal iz rokava, še zdaj se jih spominjamo. S svojo učiteljsko toplino je vso šolo navduševal, ko nas je ponoči peljal na odprto, da smo z ubogim šolskim teleskopom opazovali površino Lune. Po njegovi zaslugi je bil naš pogled v nočno nebo pogostejši in vsi smo komaj čakali naslednjo uro fizike …

Naši predniki v šolah niso imeli teleskopov, toda njihov pogled v višave je bil pogost, kakor je pogost naš pogled navzdol, na telefon. Ljudsko vedenje ob tem opazovanju je bilo obsežno, lahko ga občudujemo v pregovorih in literaturi. Vremenska napoved, prazniki, godovi, čas, kompas, navigacija, setveni koledar … so sloneli ravno na opazovanju neba. Veliko pa je bilo tudi praznoverja. »Kdor v kmetovanju preveč na mesec gleda, na vreme pa premalo, njemu bo delo dos...