Pred šeststo leti je umrla poljska kraljica Ana Celjska, prva kraljica z rodbine grofov Celjskih. Maja Lukanc je v diplomskem delu raziskala njeno življenje in odstrla vrsto tančic z njenega do zdaj malo znanega življenja.

Ana Celjska, zgoraj levo, na sliki Ludovicusa Deciusa iz leta 1521 (1485–1545). Vir: Wikimedia

Na Poljskem je preživela ve­čino svojega kratkega življenja

Ana Celjska se je v zgodovino vpisala kot druga žena poljskega kralja in litovskega veli­kega kneza Vladislava II. Jagiele in s tem postala prva ženska iz celjske grofovske rodbi­ne, ki se je povzpela do kraljevega položaja. Kljub temu je v slovenskem zgodovinopisju do pred kratkim ostala skoraj popolna neznanka. Eden izmed vzrokov za njeno prezrtost je v težko dostopnih in maloštevilnih virih, ki se nahajajo na Poljskem, kjer je preživela ve­čino svojega kratkega življenja, umrla je stara 36 let.

Predvsem pa je Ana ostala v senci svoje nekoliko mlajše sorodnice Barbare Celjske, ki je kot trojna kraljica burila duhove številnih zgodovinarjev različnih narodnosti. Podobno zgodbo je Ana Celjska doživela tudi v poljskem zgodovinopisju, ki je več pozornosti posvetilo ostalim trem Jagielovim ženam, predvsem prvi Jadvigi, in Ano kot domnevno nepomembno akterko potisnilo v ozadje.

Poljski kralj Vladislav II. Jagielo in njegove štiri žene. Ana Celjska je tretja z leve (na sredini), na sliki Ludovicusa Deciusa iz leta 1521. Vir: Wikimedia

Na poljski prestol so povabili poganskega litovskega velikega kneza Jogaila

Ana Celjska je bila edina hči grofa Viljema Celjskega (1361–1392) in Ane Poljske (1366–1425), najmlajše preživele hčerke zadnjega poljskega kralja iz rodbine Piastov Kazimirja III. Velikega (1309–1370) in Jadvige Žaganske.

Po smrti ogrsko-poljskega kralja Ludvika Anžujskega leta 1382 je ogrski prestol zasedla njegova starejša hči Marija, mlajša Jadviga pa je po dveh letih pogajanj s poljskim plemstvom s komaj desetimi leti postala poljska kraljica (dejansko kronana kot rex Poloniae). Medtem so poljski velikaši v sosednji litovski kneževini, s katero jih je družil predvsem skupni sovražnik, nemški viteški red, našli novega zavezni­ka. Na poljski prestol so povabili poganskega litovskega velikega kneza Jogaila, ki je po svojem krstu postal znan kot Vladislav II. Jagielo (Wladislaw II. Jagiello). Takoj za tem je sledila njegova poroka z Jadvigo in tako se je leta 1386 rodila zakonska in politična zveza, ki je dve etnični skupnosti povezala za naslednjih nekaj stoletij. Junija 1399 je Jadviga rodila prvega otroka, toda v enem mesecu sta bili tako mati kot deklica mrtvi.

Ano so videli kot legitimno dedinjo poljskega prestola

Jagielov položaj na prestolu, ki mu je pripadal preko poroke z Jad­vigo, je bil omajan, česar se ni zavedal le on sam, ampak tudi poljsko plemstvo in nemški viteški red. Tako poljski velikaši kot Jagielo sam so bili mnenja, da je Ana Celjska primerna izbira za poroko. Ne nazadnje ni bila le vnukinja Kazimirja Velikega, ampak po materini strani tudi neposredna naslednica poljske krone in sodobniki so videli Ano kot legitimno dedinjo poljskega prestola.

Leta 1401 so Ano pospremili iz Celja v Krakov

Poljski odposlanci z ženitno ponudbo so prispeli v Celje v drugi polovici leta 1400. Herman II. naj bi snubitev poslušal v solzah in svojo varovanko brez obotavljanja obljubil v zakon poljskemu kralju. Poročna pogodba je bila podpisana v poljskem kraju Biecz. Prisostvo­valo ji je osem poljskih velikašev in sedem celjskih odposlancev. Ana je s spremstvom zapustila Celje in preko panonskih dežel po približno mesecu dni, 16. julija 1401, prispela v Krakov. Doživela je slavnosten sprejem in množica krakovskih meščanov je z navdušenjem pozdravila vrnitev piastovskega orliča v domače gnezdo.

Krakov (nürnberška kronika, 1493). Vir: Wikipedia

Poroka med Ano in poljskim kraljem Jagielom

Do poroke med Ano in Jagielom, o kateri poročajo številne kronike, je prišlo 29. januarja 1402. Nevesta je štela največ dvaindvajset let, medtem ko je bil njen ženin od dvajset do trideset let starejši. Slovesnosti so se udeležili številni visoki gostje iz različnih dežel, zbral se je ves kraljevi dvor in praznovanje je ob viteških turnirjih trajalo več dni. Po zaključenih svečanostih je Jagielo odhajajoče goste počastil s čudovitimi darili.

Kronanje nove kraljice je bilo leto dni po poroki, leta 1403

Kronanje nove kraljice je prišlo na vrsto dobro leto dni po poroki, 25. februarja 1403. Svečanosti je najverjetneje prisostvoval kralj Jagielo, ki naj tudi aktivno sodeloval pri organizaciji kronanja. Ano je v vavelski katedrali v Krakovu kronal in mazilil novi gnieznenški nadškof Nikolaj Kurowski. Na kronanju se je zbrala množica povabljenih škofov, princev, grofov in več dni so dogodku v čast potekale igre. Na povabilo Jagiela je na kronanje prišla tudi Anina mati, hči Kazimirja Velikega, kar je še dodatno podkrepilo piastovsko poreklo nove kraljice.

Vladislav II. Jagielo kot češki kralj (1509). Vir: Wikipedia

Srečanja Ane in Jagiela so bila redka in kratka

Ana je soproga od začetka spremljala na številnih poteh, s katerimi je vzdrževal oblast v kraljestvu. Skoraj vsako leto se je odpravila na eno ali dve dalj­ši potovanji, najpogosteje v Rdečo Rutenijo, občasno pa tudi na Velikopoljsko. Dolge poti so dopolnjevale še številne krajše po Malopoljskem, ki so bile odvisne od razporeda Jagielovih stalnih obhodov političnih središč. Na samostojna potovanja se je Ana odpravljala redko. Viri o njih pričajo šele po rojstvu hčere in navadno se je podala na posesti, oddaljene dan ali dva ježe od Krakova. Kraljico je na potovanjih vedno spremljal dvor, ki je v povprečju štel okoli 45 ljudi. Vse Anine poti so se začele in končale v prestolnici, kjer je kraljica, v nasprotju s kraljem, preživela tudi največ svojega časa.

Srečanja Ane in Jagiela so bila redka in kratka, na potovanjih sta do končnega cilja večinoma potovala ločeno. To bi lahko nakazovalo na precej hladen odnos med zakoncema (za skupne poti Jagiela in njegove tretje žene Elizabete Granovske ni bilo nobenih ovir), ki so ga občasno zaznamovali tudi izbruhi ljubosumja.

Poljski kralj Vladislav II. Jagielo. Vir: Wikipedia

Ljubosumni mož

Leta 1407, ravno ko je postalo jasno, da Ana pričakuje otroka, jo je Jagielo osumil pre­šuštva s kar dvema vitezoma. Javnost se je postavila Ani v bran in Jagielo je bil ob­tožen lahkomiselnosti, s katero je onečastil svojo soprogo. V spomin na to epizodo sta se ohranili dve pismi, ki ju je Ana napisala v samoobrambi in izražata stisko, v kateri se je znašla kraljica. Možno je, da so za obtožbami stali politični motivi, a najverjetneje govorice niso bile naperjene neposredno proti Ani kot kraljici, ampak so želele predvsem zbuditi dvom v Jagielovo očetovstvo. Podobna sumničenja so doletela še dve Jagielovi ženi in zdi se, da je kralj spričo velikih starostnih razlik v zakonu ter svojih dolgih odsotnosti zlahka verjel, da ga njegove soproge varajo.

Rojstvo hčerke Jadvige

Prvih pet let zakona Ane in Jagiela ni prineslo močno zaželenega otroka in odsotnost naslednika je za kraljico gotovo pomenila neizmeren dinastičen pritisk. Edina hči se je paru rodila 8. aprila 1408 in poimeno­vali so jo Jadviga. Obstaja možnost, da to ni bila Anina prva nosečnost, ampak da se je dete rodilo šele po številnih spontanih splavih. Rojstvo otroka je otoplilo odnos med zakoncema in najverjetneje tudi nekoliko okre­pilo Anin položaj na dvoru, saj je dokazala, da lahko še vedno zagotovi tako zaže­lenega prestolonaslednika. Po enajstih letih zakona je postalo jasno, da je rojstvo moškega potomca malo verjetno. Zato so marca 1413 takrat petletno kraljično Jadvigo razglasili za dedinjo poljskega kraljestva, kar je bil zagotovo eden najpomembnejših trenutkov v življenju njene matere Ane.

Bitka Poljakov proti Nemcem pri Grünwaldu leta 1410, slika Jana Matejka, 1878. Vir: Wikipedia

Zmaga združene poljsko-litovske vojske proti nemškemu viteškemu redu

V letih svojega kraljevanja je bila Ana priča številnim pomembnim dogodkom na Poljskem. Med najpomembnejše zagotovo spada zmaga združene poljsko-litovske vojske proti nemškemu viteškemu redu 15. julija 1410 med vasicama Grünwald in Tannenberg. Jagielo za kraljevega namestnika v času vojne ni določil svoje soproge, kot je to storil kralj Sigismund z Barbaro (Celjsko) konec leta 1412, ampak je za vse kraljeve zadeve pooblastil gnieznenškega nadškofa Nikolaja Kurowskega. Je pa dan po od­ločilnem spopadu Ani poslal pismo s poročilom o zmagi, ki predstavlja pomembno pričevanje z grünwaldskega bojišča.

Jan Žižka na sliki Jana Matejka Bitka pri Grünwaldu (15. 7. 1410), 1878. Vir: Wikipedia

Pogajanja glede poljsko-pruskega spora je vodil Herman II. Celjski

Nekaj mesecev pred bitko je v duhu povečane diplomatske aktivnosti na Poljsko prišel Herman II. Celjski, ki je v imenu Sigismunda Luksemburškega vodil pogaja­nja glede poljsko-pruskega spora. Zdi se, da to ni bila njegova prva diplomatska intervencija v poljskih zadevah, saj zaznamek v krakovski računski knjigi poroča, da mu je Jagielo leta 1405 poslal pismo. Herman II. je Poljsko osebno obiskal še vsaj dvakrat v letu 1412, ko je vodil pogajanja, s katerimi je ogrski kralj želel skleniti sporazum z Jagielom, ki si je po zmagi nad nemškim viteškim redom okrepil med­narodni položaj. V tej diplomatski igri sta sodelovali tudi soprogi obeh vladarjev, Celjanki Ana in Barbara.

Srečanje dveh kraljic Celjank v Kežmaroku leta 1412

9. marca 1412 se je Ana na povabilo Sigismunda Luk­semburškega odpravila na Ogrsko in se v Kežmaroku srečala z ogrskim kraljevim parom. Sigismund je preko obeh kraljic očitno želel zgladiti teren za sporazum, morda pa je preko Ane in Barbare celo želel vplivati na Jagiela. To je tudi edino izpričano srečanje obeh celjskih kraljic, med katerima je zagotovo obstajal stik, saj je ohranjeno Anino pismo Barbari, ki pa zagotovo ni bilo edino, ki sta si ga sorodnici izmenjali.

Na potovanjih je opravljala reprezentativno vlogo

Zaradi maloštevilnih virov, ki bi pričali o Aninem političnem in upravnem udejstvo­vanju, se je uveljavilo mnenje, da kot kraljica ni imela posebnega vpliva niti na svojega moža niti na politično dogajanje v kraljestvu. Iz Anine korespondence se je ohranilo le devet pisem in dva mandata. Na podlagi tega ni mogoče presoditi, ali je pomanjkanje virov posledica njene neaktivnosti ali pa je material enostavno podle­gel zobu časa. Posledično je Anino vlogo in njen vpliv v javnem življenju poljskega kraljestva nemogoče realno ovrednotiti. Na potovanjih je opravljala reprezentativno vlogo, ki je zaradi njenega piastovskega porekla predvsem na pridruženih poljskih ozemljih Rdeče Rutenije dobila tudi političen značaj.

Do določene mere je sodelovala v upravnem življenju kraljevine

Pogosto je bila prisotna pri pogajanjih med Jagielom in ogrskimi odposlanci, kjer je pomembno vlogo igrala njena sorodstvena povezanost z ogrsko kraljico Barbaro Celjsko in Hermanom II. Celjskim kot Sigismundovim odposlancem. V času Jagielove odsotnosti zaradi bitke pri Grünwaldu sicer ni bila njegova namestnica, a se je ohranila drobna sled njene diplomatske aktivnosti. Pri papežu, Sigismundu Luksemburškemu in Her­manu II. Celjskemu je posredovala v zadevi krakovskega meščana, ki je bil zajet na Ogrskem. Do določene mere je sodelovala tudi v upravnem življenju kraljevine, kar nakazujeta dva ohranjena mandata, ki urejata upravne zadeve njenih podreje­nih in sta bila izdana tik pred Aninim odhodom na srečanje z Barbaro.

Obsodila je nasilno postopanje križnikov v Litvi

Če je bila domnevno tiha in pasivna kraljica, preseneti odkrito sovražna opazka, ki jo je Ani namenil pruski letopisec. Celjanki je očital, da je kot nasprotnica nemškega viteškega reda v vojno z njim potegnila tako kralja kot celotno Poljsko. Zaključil je z zadovoljstvom, da je kmalu umrla, saj bi drugače nad red priklicala še več nesreč. Vzrok za kronistovo nenaklonjenost najverjetneje leži v pismu, ki ga je kraljica napisala za koncil v Konstanci – tako tam niso bili prisotni le Herman II. ter njegova otroka Friderik II. in ogrska kraljica Barbara, ampak se je s pomočjo pisane besede slišal tudi Anin glas. V pismu je osvetlila poljski pogled na pokristjanjevanje Samogitije, ki mu je bila tudi sama priča na potovanju po Litvi pozimi v letih 1413–1414. Izpostavila je Jagielovo prizadevanje za širitev katoliške vere med prebivalstvom in obsodila nasilno postopanje križnikov, ki naj bi metalo slabo luč na celotno krščan­sko občestvo – njeno ostro stališče tako pojasni kronistovo neprijazno opazko.

Grad Wawel v Krakovu, levo vavelska stolnica, kjer je pokopana Ana Celjska. Vir: Wikipedia

Anin grb v stolni cerkvi v Sandomierzu

Grb Celjskih (desno) na grbovnem frizu v prezbiteriju stolnice v Sandomierzu na Poljskem.

Dodaten namig na Anino protikrižniško usmerjenost bi lahko predstavljala upodobitev njenega grba (od skupno petih ohranjenih) v stolni cerkvi v Sandomierzu, kjer naj bi se vsako leto ob obletnici grünwaldske bitke slovesno spominjali zmage nad največjim sovražnikom kraljestva. Celjanka je v diplomatski igri z nemških viteškim redom torej odigrala določeno vlogo, vsekakor pa omenjeno pismo kon­cilu v Konstanci predstavlja najpomembnejšo manifestacijo Aninega političnega udejstvovanja.

Vavelska stolnica v Krakovu, kjer je grob Ane Celjske. Vir: najdigrob.si

Wawelska stolnica, Krakov, Poljska, grob Ane Celjske (Gregor Zajc, Svet in ljudje, 1. 2. 1999).

Ana je ob smrti leta 1416 štela 36 let

Ana Celjska je umrla 20. ali 21. marca 1416 ob štirih popoldne v krakovskem gradu. Ob smrti je štela največ 36 let. Jagielo je razglasil splošno žalovanje in Ano so pokopali pod oltar sv. Doroteje v wawelski stolnici v Krakovu, kamor so petnajst let kasneje položili tudi njuno hčer Jadvigo.

Jogailo se je leta 1417 poročil z Elizabeto iz Pilice, in nato leta 1420 s Sofijo Halšansko, od katerih nobena ni bila potomka Pjastovskih kraljev Poljske. Tako ni mogel več najti neveste, ki bi imela nasledstveno pravico do kraljevine.

Spominska plošča, ki so jo leta 2016, ob 600. obletnici smrti Ane Celjske, postavili v vavelski stolnici v Krakovu. Vir: najdigrob.si

Zgodovinski spomin

Šeststo let po smrti Ane Celjske ne najdemo v slovenskem zgodovinskem spominu. Celje je zapustila že kot mlado dekle, a preko stikov s Hermanom II. in z Barbaro Celjsko je z današnjim slovenskim ozemljem ostala na nek način povezana, čeprav na njem ni nikoli delovala. Zaradi redkih sledi Anine podobe ne moremo naslikati v takšnih podrobnostih, kot bi si želeli, sklenemo pa lahko, da je imela prezrta kraljica zagotovo nezanemarljiv vpliv tako na vzpon grofov Celjskih kot na življenjski utrip poljskega kraljestva. Zagotavljal ji ga je sam kraljevi položaj, obenem pa tudi večja ali manjša lastna angažiranost, ki se je morala gibati v okviru poznosrednjeveške predstave o splošni vlogi kraljice. Največjo težo pa je imelo predvsem Anino plemenito poreklo, ki je ustvarilo dinastični most med piastovsko preteklostjo in jagielonsko prihodnostjo poljskega kraljestva. Ob 600. obletnici smrti Ane Celjske je Pokrajinski muzej Celje izdal knjigo o njej (že pred leti pa o Barbari Celjski).

Maja Lukanc je raziskala življenje Ane Celjske. Vir: arhiv I. Ž.

Maja Lukanc, Ana Celjska, 1. del, Zgodovinski časopis, 1–2, 2017Maja Lukanc, Ana Celjska, 2. del, Zgodovinski časopis, 1–2, 2017

Ivo Žajdela, Kraljica Ana Celjska, Maja Lukanc, Demokracija, 27. 10. 2016Maja Lukanc, Po sledeh Ane Celjske, Krakov, Dnevnik, 13. 11. 2020

Poljska v srcu Evrope, Ana Celjska, Dnevnik, 13. 11. 2020

Krakov, Poljska, Gregor Zajc, Svet in ljudje, 1. 2. 1999