Zgodbe, zbrane pod naslovom V deželo luči, nas vabijo v svetlo deželo upanja in veselja. A ne pozabite – ko boste prebrali vse zgodbe, se še enkrat vrnite k svetopisemskemu poročilu o Jezusovem rojstvu. Spokojen advent vam želimo!

Založba Družina je bralcem pred božičnimi prazniki pripravila prav posebno praznično branje – 25 božičnih zgodb slavnih svetovnih pisateljev, zbranih v praznični preobleki, ki jih je uredila Mateja Komel Snoj, ilustriral pa priznani umetnik Damijan Stepančič. Za razliko od novega leta božič še vedno praznujemo v posvečenem ozračju, ki ne pozna pretvarjanja in laži. Zato vsaka od 25 zgodb odkriva košček avtorjevega srca, njegove spomine in hrepenenja, ki jih razdaja med bralce v vseh kulturnih okoljih.

V nekaterih zgodbah zlasti ob pisateljevih mladostnih spominih začutimo skrito globino krščanske vere, ljubezen do pravkar rojenega Deteta in naklonjenost do vsakega človeka; v drugih nas pisatelji odpeljejo v dežele, ki poznajo povsem drugačno praznovanje božiča; spet tretje so avtorje zapeljale v povsem sanjske svetove. Vsem pa je – kot pravi Mateja Komel Snoj – skupna »skrivnost, ki je brez Jezusovega prihoda na svet ne bi bilo: junaki zaslišijo klic k miru, odpuščanju, spravi, prijateljstvu …« Prav vse zgodbe, čeprav so kratke, nas usmerjajo k ljubezni in pravičnosti, ki skupaj s sijajem razodetega Boga sije iz revnih jasli. In čeprav Božjega Sina nekatere zgodbe sploh ne omenijo, vesela novica (evangelij) žari iz vsake prebrane strani. Urednica posebej opozori na enkratnost slovenskega jezika: »Ko v slovenščini ali katerem drugem slovanskem jeziku rečemo »božič«, izrekamo eno najlepših besed, kar jih imamo; poimenujemo »Božjega Sina«, s pomanjševalnico pa že skoraj povemo, da je ta »mali Bog« dober in blag, da je poln miline in da nam je že zato blizu – kot otrok.« Omenimo le nekaj izmed zbranih avtorjev: trije Nobelovi nagrajenci, Nemec Heinrich Böll, Američanka Pearl S. Buck in Švedinja Selma Lagerlöf, pa ruski mojstri Anton Pavlovič Čehov, Fjodor M. Dostojevski in Lev N. Tolstoj, francoski naturalist Guy de Maupassant, pa avtor znamenite Božične pesmi v prozi Charles Dickens … Nekateri od njih odkrito priznavajo, s kakšnim strahospoštovanjem so se lotevali pisanja božičnih zgodb, da ne bi zapadli v osladnost ali običajni kič. Tako so skozi stoletja nastajale zgodbe, obrušene kot dragulji; le nekaj minut je potrebnih, da bralec ob njih pomnoži in poglobi svoje čustveno doživljanje praznikov.

Zgodbe, ki so namenjene predvsem odraslim, izpostavljajo tudi, da je božič praznik skupnosti. In da torej mi vsi igramo pomembno vlogo v njej. Si želimo, da bi bil Bog vsak dan z nami? K temu nas nagovarja Dickens v zgodbi Sedem revnih vandrovcev: » … kajti ko bo božič ostal z nami skozi vse leto, bomo iz te Zemlje naredili povsem drug kraj …«