»Star sem bil 17 let, ko sem v temačnih, zelo temačnih obdobjih, nekaj časa depresije, ponovno poskusil narediti samomor in mi ni uspelo. Skočil sem pod 175-tonski vlak in ostal brez okončin,« svojo zgodbo v pogovoru za Družino.si začne Tramte. »Po tem sem našel spet novo upanje in nov smisel življenja.«

Kažem novo pot, da se da rešiti, priti iz nekih najtemnejših globin v neko novo poglavje in seveda tudi druge spodbujam, da se začnejo ukvarjati s športom. (Kristijan Tramte)

Vsakdanja opravila je moral osvojiti na novo

Po nesreči se je moral naučiti praktično vsega na novo. Rehabilitacija traja že šest let, v tem času pa redno obiskuje delovno terapijo in fizioterapijo ter se izobražuje. Življenje brez rok in noge je zahtevalo učenje povsem osnovnih opravil – od prehranjevanja in oblačenja do odpiranja vrat in obuvanja. »Zame je bilo to povsem nekaj novega. Kot da bi se človek ponovno rodil,« pravi. Čevlje si zavezuje z usti, pri nameščanju silikona na protezo pa uporablja poseben pripomoček.

Pri nameščanju silikona na protezo. FOTO: Siniša Kanižaj

Pri tem mu je pomagalo tudi tehnično znanje, ki ga je imel že od prej. Pred nesrečo je bil avtoserviser, pozneje pa je dokončal srednjo šolo za računalničarja, zaradi česar si je nekatere pripomočke izdelal sam s pomočjo 3D-tiskalnika. »Ni mi bilo problem narediti kakšen pripomoček, npr. vilico, žlico, žlico za obuvanje čevljev, glavnik ali pripomoček za nameščanje silikona na protezo.« Brez rok in noge uporablja tudi računalnik in telefon. »Sestaviti znam računalnik brez rok, brez nog. Uporabljam računalnik kot da bi imel roke, samo da vsako tipko posebej pritisnem in uporabljam miško,« opisuje.

Zame je bilo to povsem nekaj novega. Kot da bi se človek ponovno rodil. (Kristijan Tramte)

Prvič stekel, ko je kolega doživel epileptični napad

Šport pred nesrečo ni bil del njegovega življenja. Po nesreči je najprej poskusil s plavanjem, vendar je ugotovil, da mu zaradi tehnike dihanja ne ustreza. Tek je prišel nekoliko pozneje in povsem nepričakovano. »Moj kolega je doživel epileptični napad in takrat sem prvič v življenju stekel po pomoč. Seveda s slabšo protezo, kot jo imam danes za hojo. Takrat sem prvič v življenju začutil to moč v povezavi s tekom. Potem sem šel v športno dvorano, kjer sva s profesorjem začela s tekom na tekalni stezi. Nato se je počasi stopnjevalo. Začel sem tudi s fitnesom.« 

Kristijan Tramte med treningom na atletski stezi. FOTO: Siniša Kanižaj

Prvi večji korak je naredil leta 2022/23, ko je odtekel šestkilometrski Maistrov tek. Leta 2024 se je prvič udeležil ljubljanskega Garmin teka na 10 kilometrov in razdaljo pretekel v 63 minutah. Takrat ga je fizioterapevtka spodbudila, naj poišče trenerja in ga povezala z Romanom Kejžarjem, nekdanjim slovenskim maratoncem, ki je nastopil na treh olimpijskih igrah ter je še danes lastnik dveh državnih rekordov – v polmaratonu in maratonu. Z njim se je Tramte decembra 2024 srečal na stadionu Žak in leta 2025 je začel redno trenirati.

Stari protezi po padcu ni več zaupal

Medtem se je njegov tek hitro izboljševal. Vendar protezi ni povsem zaupal. Pri teku so namreč obremenitve velike, zato lahko že majhna tehnična težava pomeni padec. Tako ima od junija novi tekaški protezi – eno za daljše razdalje, drugo za šprint. Pri tem mu je pomagal tudi njegov nekdanji zastopnik Darko Đurić – nekdanji slovenski vrhunski paraplavalec in paralimpijec, ki se je rodil brez obeh nog in leve roke. »Midva sva se spoznala na Soči, kjer je imel predstavitev tega parašporta, plavanja. Takrat sem bil še – to je bilo ravno po samomoru – na vozičku in še nisem imel protez. Seveda sem si takrat že želel plavati. Rekel mi je: 'Če bi jaz imel to, kar imaš ti – levo celo nogo –, bi bilo tudi meni lažje.' Potem ga je Kejžar, ki je bil tudi pobudnik, kontaktiral. Darko je rekel, da ima na Društvu Sonce odprt račun ter da bo lahko moj zastopnik za tekaške proteze in da se lahko sredstva zbirajo prek društva.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Z donacijami jim je uspelo zbrati dovolj denarja, zaradi česar se Tramte vsem iskreno zahvaljuje: »Iz srca sem zelo hvaležen za vse, za vsak evro, za vsako finančno spodbudo. Hvaležen, da so videli nek potencial v meni. Hvaležen za vsako osebo, podjetje, društvo. Upam, da bom seveda kdaj tudi jaz imel neko organizacijo in da bom lahko tudi jaz drugim finančno pomagal ter da se bom pokazal tudi na stezi.«

Če bi jaz imel to, kar imaš ti – levo celo nogo –, bi bilo tudi meni lažje. (Darko Đurić, nekdanji slovenski vrhunski paraplavalec in paralimpijec, Tramtetu)

Nova proteza mu je prinesla nov osebni rekord

Prilagoditev na šprintersko protezo ni bila preprosta. Ta ni namenjena hoji, ampak izključno teku in šprintu, zato se je moral naučiti povsem novega načina gibanja. »Ko sem jih prvič nadel, je bilo zlasti pri šprinterski nekaj povsem novega. Možgani niso dobro dojeli, kaj je to. Preveč je bilo odriva, eksplozivnosti. Težko sem se naučil spet hoditi. Res mi je bilo težko. To ni za hoditi, to ni za vsakodnevno uporabo. To je izključno za šprint.«

Dve novi protezi. Na levi za dolge razdalje in na desni za kratke. FOTO: Siniša Kanižaj

Z rednimi treningi je tehniko postopoma osvojil. Napredek se pozna tudi pri hitrosti. Če je s prejšnjo protezo dosegal približno 22 oz. 23 kilometrov na uro, zdaj z novo dosega okoli 28 kilometrov na uro. Njegov cilj je še višji – ocenjuje, da bi lahko sčasoma dosegel 33 ali 34 kilometrov na uro. »Potrebna je potrpežljivost, čas in konsistenca.« Nova proteza mu je omogočila tudi izboljšanje rezultatov na daljših razdaljah. V Radencih je pet kilometrov pretekel v 18 minutah in 37 sekundah, kar je njegov uradni osebni rekord.

Po besedah Francija Teraža sem prvi invalid, ki je prišel v enem dnevu na Triglav in nazaj. (Kristijan Tramte)

Cilj: paralimpijske igre Los Angeles 2028

Danes ga vodi predvsem želja, da bi svojo zgodbo ponesel še dlje. V Kolumbiji želi pridobiti uradno klasifikacijo za športni razred T64, v katerem tekmujejo športniki z amputacijo ene noge in tekmujejo s protezo. Njegov cilj je nato svetovni rekord na 5000 metrov in dolgoročno nastop na paralimpijskih igrah. »In potem bomo videli, kako bo. Kajti ni odvisno vse od mene, je tudi od možnosti.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Želja po paralimpijskih igrah se je pojavila, ko je začel trenirati s Kejžarjem. Ni želel ostati zgolj pri lokalnih tekmovanjih, ampak svojo zgodbo razširiti tudi širše. »Želim pokazati, da lahko vsak zmore, ne glede na starost, fizične in mentalne omejitve. Vedno se da,« pravi.

Prvič osvojil Triglav

Aktualno je za njim že nov velik podvig. 4. avgusta se je s skupino povzpel na Triglav. Iz Krme so odšli zgodaj zjutraj in se še isti dan vrnili v dolino. Pri vzponu so mu pomagali Franci Teraž, Mirko Janjatović, Tina Jakoš in Jasmina Munih. »Po besedah Teraža sem prvi invalid, ki je prišel v enem dnevu gor in nazaj.«

Ko je imel 15 let, je sam pri sebi rekel: »Jaz nikoli ne bom prišel na Triglav,« kar danes komentira: »To sem mislil kot zdrav človek, kaj šele, da bi bil brez rok in brez noge.« Na vrh se je odpravil brez dolgega načrtovanja. »Samo odločil sem se. Iz danes na jutri bom odšel. In to je to.« Željo ima tudi se povzpeti na Burdž Kalifo, a le, če bo za to dobil dovoljenje.

Tek ni več neka disciplina, neka konsistenca. To je že obsedenost. Rad bi dokazal, da obsedenost vedno premaga talent, ne glede na vse. (Kristijan Tramte)

Disciplina, disciplina in še enkrat disciplina

Tramte pri športu ne govori toliko o talentu kot o disciplini. Priznava, da pridejo tudi dnevi, ko nima energije, motivacije in se sprašuje, zakaj sploh trenira. A takrat se po njegovih besedah pokaže prava vrednost discipline. »Pridejo taki dnevi, ampak disciplina je disciplina. Ne glede na občutke narediš to, kar imaš v planu, dnevniku. Narediš in greš preko sebe. Niso važni občutki, važno je le, da narediš.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Njegova zagnanost je z leti postala skoraj ekstremna. »Tek ni več neka disciplina, neka konsistenca. To je že obsedenost. Rad bi dokazal, da obsedenost vedno premaga talent, ne glede na vse.« Tudi zato si postavlja vse zahtevnejše cilje. Poleg paralimpijskih iger si želi nekoč preizkusiti še 235-kilometrski mednarodni ultramaraton Badwater v Dolini smrti, kjer zračne temperature dosežejo tudi 54 °C. »Moje življenje je vedno ekstremno.«

Moje življenje je vedno ekstremno. (Kristijan Tramte)

Kaj bi rekel 17-letnemu Kristijanu?

Najpomembnejši del njegove zgodbe pa vendarle ni tek. Je sporočilo, ki ga želi predati ljudem, ki se znajdejo v stiski. Ko se ozre nazaj na 17-letnega Kristijana, pravi, da bi mu danes povedal predvsem eno: »Naj ne obupa in naj se ne boji poiskati nove možnosti, ne glede na to, kaj mu pravijo drugi. Naj podira svoje meje. Naj ne skrbi, kaj se dogaja v življenju, naj gre svojo pot in naj ve, da se vedno najde v življenju nova pot.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Iz lastne izkušnje opozarja tudi, kako nevarno je zapiranje vase. »Najtežje je to, da se zapreš vase, da nočeš deliti s sovrstniki, družino, bodisi s komerkoli svojih težav, problemov, čustev. Ne upaš si dati ven vsega, ampak se zapiraš ter tlačiš. To se nabira in s tem depresija raste.«

Naj ne obupa in naj se ne boji poiskati nove možnosti, ne glede na to, kaj mu pravijo drugi. Naj podira svoje meje. Naj ne skrbi, kaj se dogaja v življenju, naj gre svojo pot in naj ve, da se vedno najde v življenju nova pot. (Kristijan Tramte 17-letnemu Kristijanu)

Negativni odzivi ga ne ustavijo, pozitivni mu dajejo spodbudo

Na poti pa se srečuje tudi z neprijetnimi odzivi. Nekateri ga spodbujajo, drugi ga podcenjujejo ali mu povedo, da česa ne bo zmogel. Na vprašanje, kako se odzove na provokacije, odgovori: »Tišina, ki ubija.« Sam pravi, da se ne želi dokazovati drugim. Raje naredi svoje in gre naprej. 

FOTO: Siniša Kanižaj

Ob negativnih odzivih pa doživlja tudi ogromno pozitivnih. Ljudje mu govorijo, da je vzor, da občudujejo njegovo voljo in disciplino. »Jaz se ne nagibam ne k prijetnim, ne k neprijetnim odzivom. Jaz samo počnem to, kar je božja zadeva. Da kažem novo pot, da se da rešiti, da se da priti iz nekih najtemnejših globin v neko novo poglavje in seveda tudi druge spodbujam, da se začnejo ukvarjati s športom.«

Starši so rekli, da sem sam njihov vzor, ker oni ne bi nikoli mogli iti čez takšno pot in ker danes počnem takšne stvari, ki jih oni ne bodo nikoli v življenju. To so mi povedali. Samo rečejo mi lahko: 'Kapo dol!' (Kristijan Tramte)

Njegovi starši ter mlajši brat, vojak, ga vidijo kot vzornika

Njegovi največji vzorniki so Cristiano Ronaldo, ki ga občuduje predvsem zaradi discipline, David Goggins in Darko Đurić. Vzornik pa ni le drugim – takšnega ga vidijo tudi njegovi najbližji. »Starši so rekli, da sem sam njihov vzor, ker oni ne bi nikoli mogli iti čez takšno pot in ker danes počnem takšne stvari, ki jih oni ne bodo nikoli v življenju. To so mi povedali. Samo rečejo mi lahko: 'Kapo dol!'« 

FOTO: Siniša Kanižaj

Tudi njegov mlajši brat, ki je vojak, ga vidi kot vzornika. Sam je velik oboževalec Davida Gogginsa – ameriškega ultramaratonca, nekdanjega pripadnika elitnih enot ameriške mornarice Navy SEAL in motivacijskega govorca –, zato v Kristijanu prepoznava podobno miselnost in disciplino. »Zelo mu je všeč, da ima zraven sobe nekoga takega, ki ga lahko vsak dan gleda,« razloži. 

Želim pokazati, da lahko vsak zmore, ne glede na starost, fizične in mentalne omejitve. Vedno se da. (Kristijan Tramte)

Tek, s katerim pomaga drugim

Humanitarni teki so postali pomemben del njegovega življenja. Lani je na dogodku »S koraki za« v 12 urah prehodil oz. pretekel 72 kilometrov, dogodek pa je bil namenjen pomoči Zavetišču Ljubljana za zapuščene živali.

FOTO: Siniša Kanižaj

Udeležuje se tudi dogodka 24 ur Šmarne gore, kjer želi letos svoj lanski rezultat 12 ur nadgraditi na 24 ur. »Šmarna gora je humanitarni dogodek, ki ga organizira društvo Never Give Up! Poteka 24 ur in vsak korak nekaj šteje. Prideš gor, nekaj doniraš, potem pa lahko greš večkrat gor in dol. Vse je prostovoljno in meni je to všeč.« 

V sklopu Never Give Up! je odtekel tudi Ruthin 48-urni tek. Pretekel je kar 135 kilometrov. Iz človeka, ki je nekoč potreboval pomoč, je tako postal človek, ki danes s svojimi koraki pomaga drugim.