Njegova pot se je začela v Sorici, v času, ko tek še ni bil tako priljubljen šport kakor danes, a je bilo gibanje vseeno del vsakdana. »Otroci smo se ogromno gibali. Pozimi smo smučali, poleti igrali nogomet in košarko,« se spominja svojega otroštva. Spoznavanje s tekom je prišlo precej spontano, pravi: »Malo starejši iz našega kraja Spodnje Danje pri Sorici, od koder izhajam, so začeli hoditi na teke, potem pa so kmalu vzeli zraven tudi mene.«

Pomembno vlogo je odigrala tudi dostopnost športa. Ker je odraščal v nekoliko bolj oddaljenem kraju, organiziranih treningov skoraj ni bilo. »Bili smo toliko oddaljeni od Železnikov ali še naprej, da te takrat nihče ni vozil na treninge,« pojasnjuje. Prav zato je bil tek idealen: »To sem lahko počel sam.« Na šolskih krosih je že zgodaj pokazal nadarjenost, pozneje pa so ga tekači iz njegovega kraja vključili v nastope po Sloveniji in tudi v tujini.

Življenjska želja je bila, da enkrat pridem na olimpijske igre. In če v Sydneyju ne bi šlo, potem bi me odpisali, ker sem bil že prestar, imel sem 34 let. (Roman Kejžar)

Tekma, ki je spremenila njegovo športno pot

Ključni preobrat se je zgodil na tekmi v naši severni sosedi. »Bili smo na enem teku v Avstriji, tekli smo 10 milj. Kar dobro sem tekel,« se spominja. Na isti tekmi je nastopil tudi trener ljubljanskega atletskega kluba ŽAK, Svjetlan Vujasin. »Jaz sem njega prehitel. On se je imel kar za dobrega tekača in je na vsak način hotel priti do mene. Nagovoril me je, da bi se pridružil klubu,« pove Kejžar. 

Povabilo je padlo na plodna tla, saj je o tem razmišljal že prej: »Moja želja je bila zmeraj, da bi prišel v en atletski klub, ker so bili tisti, ki so prihajali iz klubov, kar dobri ali pa so zmagovali. Večkrat sem si rekel, da v klubih mora biti ena kemija, da si lahko še bolj uspešen.« Ob koncu leta 1988 je tako naredil pomemben korak in se pridružil ljubljanskemu klubu ŽAK. »In od takrat naprej se je kar hitro začela razvijati moja profesionalna tekaška zgodba,« se spominja.

Med službo in treningi

Začetki niso bili enostavni. Treninge je moral usklajevati s službo in delom doma. »Bil sem zaposlen v Alplesu v Železnikih, potem je bilo še delo doma na manjši kmetiji,« opisuje. Sprva je še šlo: »Trenirali smo bolj na kratko, do pet kilometrov, in se je nekako dalo usklajevati.« A kmalu je sledil prelom – njegov prvi maraton. »Odtekel sem ga v dveh urah in 24 minutah ter bil drugi v Italiji, kar je bil izjemen rezultat.« Takrat ga je trener usmeril v maraton, kar je pomenilo še več treningov.

Z več treninga pa so rasle tudi zahteve. »Leta 1989 in 1990 je bilo že toliko treningov, da se ni več dalo,« priznava. Odločitev je bila neizogibna: »Telo se je preveč izčrpalo, tako da sem se leta 1990 odločil za profesionalno kariero.« To je bila velika prelomnica, ki je zaznamovala naslednji dve desetletji njegovega življenja.

Roman Kejžar. FOTO: Vid Ponikvar/SPORTIDA

Leta 1991 postal državni prvak 

Že kmalu zatem je prišel velik dosežek – leta 1991 je postal državni prvak v maratonu v Pakracu v takratni Jugoslaviji. »Kdor je bil v bivši Jugi državni prvak, je to kar nekaj pomenilo,« poudari.

Okolica njegove športne poti sprva ni povsem razumela. »To so bili časi, ko je bilo delo vrednota,« pojasnjuje. Zato je treninge pogosto opravljal zvečer, da ga nihče ni videl. »Potem, ko so bili uspehi, je bila kar podpora,« pravi. Še posebej, ko je nastopil na prvem svetovnem prvenstvu v Göteborgu, leta 1995. 

Če se ne bi uvrstil na olimpijado, bi bil odpisan

»Leta 1995 sem imel za olimpijske igre v Atlanti dvakrat potrjeno normo, pa me nekako niso poslali. Tako da lahko rečem, da so bili to najtežji trenutki v moji tekaški karieri.« Zaradi razočaranja je celo za eno sezono prenehal nastopati za reprezentanco, a se je po premisleku vrnil. 

Leta 2000 je Kejžar ponovno lovil olimpijsko normo za Sydney – 2 uri in 14 minut. »Življenjska želja je bila, da enkrat pridem na olimpijske igre. In če v Sydneyju ne bi šlo, potem bi me odpisali, ker sem bil že prestar, imel sem 34 let,« pripoveduje.

Noge so bile izčrpane do zadnjega atoma moči. (Roman Kejžar o državnem rekordu v maratonu)

In tako je padel državni rekord …

Marca leta 2000 na maratonu v Tokiu mu je »na 38. kilometru trener Borut Podgornik rekel, da je bil moj rezultat še za pod 2 uri in 10 minut. Vendar je bil moj cilj teči pod 2 uri in 14 minut.« Namesto napada na še hitrejši čas je izbral nadzorovan pristop. »Nisem tvegal, kajti utrujenost je bila res neverjetna.« Zadnji kilometri so bili izjemno naporni: »Noge so bile izčrpane do zadnjega atoma moči,« se spominja. V cilj je pritekel s časom 2:11:50, kar ni pomenilo le izpolnjene norme, temveč tudi nov državni rekord. Prvega je postavil leta 1998 v Berlinu, pred njim pa je slovenski rekord držal Mirko Vindiš. Rekord ostaja nepremagljiv še danes.

Napačne interpretacije rezultatov Kobeta

Kejžar ob tem izpostavi, da so se v javnosti večkrat pojavile napačne interpretacije rezultata Primoža Kobeta na Ljubljanskem maratonu izpred dveh let. »Kobe je izboljšal moj čas v Ljubljani, ki sem ga tam tekel. Ni bil to državni rekord, ampak rezultat na tej trasi,« poudarja. Ob tem dodaja, da Ljubljanski maraton za vrhunske tekače njegove generacije nikoli ni bil osrednja tekma sezone: »V Ljubljano nikoli nismo prišli stoodstotno pripravljeni. Tam smo tekli, ker je bilo doma, da smo bili zraven. Nismo se pa nikoli posebej pripravljali, zaradi česar tudi rezultat ni bil nič posebnega.«

Realnost vrhunskega športa

Največja tekmovanja, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva, so bila zanj gotovo največji stres. »Tukaj sem imel poleg svojih pričakovanj tudi pričakovanja okolice, države in sponzorjev. Pred tako tekmo enostavno ne moreš biti sproščen.« Velike tekme so bile za Kejžarja vedno odskočna deska za nadaljevanje športne poti. »Če te na veliki tekmi ni bilo, potem tudi sponzorji niso bili več toliko zainteresirani,« pravi.

Čeprav je bil med najboljšimi slovenskimi maratonci, večje podpore sponzorjev ni bilo lahko pridobiti. Zato izpostavlja predvsem podporo domačega okolja v Selški dolini: Alplesa, občine Železniki in podjetja Domel Železniki. Ob športu je moral skrbeti tudi za preživetje: »Velikokrat sem na največjo tekmo prišel že utrujen.«

Šel sem še na tiste tretje olimpijske igre, ker se mi zdi, da je že tako moralo biti – če so mi bile prve nekako vzete, sem imel pri zadnjih malo sreče. (Roman Kejžar)

V zaključek kariere rahlo potisnjen

Roman Kejžar je kariero zaključil leta 2009 na Ljubljanskem maratonu: »V odločitev sem bil kar malo potisnjen, a se mi zdi, da je bila odločitev pravilna,« pripoveduje. O koncu je razmišljal že nekaj let prej. »Že okoli leta 2006 sem razmišljal, da bi zaključil,« pojasnjuje, a ga je nato znova motivirala priložnost za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. Takrat je bila prvič uvedena tudi B norma. »Rekel sem si: to bi pa jaz lahko še odtekel.«

Na maratonu v Berlinu mu je uspelo – z rezultatom 2:17:30 si je zagotovil nastop na svojih tretjih olimpijskih igrah. »Šel sem še na tiste tretje olimpijske igre, ker se mi zdi, da je že tako moralo biti – če so mi bile prve nekako vzete, sem imel pri zadnjih malo sreče,« razmišlja danes in dodaja: »Tistih prvih mi je res žal, ker si takrat mlad, imaš več energije in večje cilje.« 

Za intervju smo ga ujeli na stadionu Kodeljevo med treningom mlajše generacije. FOTO: Vid Ponikvar/SPORTIDA

Pri 42 letih na svojih tretjih olimpijskih igrah

Na igrah v Pekingu je nastopil pri 42 letih. »Dal sem že več generacij skozi največja tekmovanja in sem bil že med starejšimi,« pove. Prav tam se je dokončno utrdilo spoznanje, da se kariera izteka: »Potem res začneš razmišljati, da je čas, da se počasi umakneš. Tudi rezultati niso bili več na takem nivoju.«

Njegov zadnji nastop je bil simbolično znova doma – na Ljubljanskem maratonu. Čeprav se podrobnosti ne spominja več natančno, rezultat govori zase. »Še vedno sem tekel okoli 2:18 in za pol minute zgrešil normo za evropsko prvenstvo.« Prav ta podatek kaže, da je ostal konkurenčen do samega konca: »Lahko rečem, da sem tudi svoj zadnji maraton odtekel odlično.«

Zanimivo je, da je tik pred koncem kariere dosegel tudi enega svojih najboljših nastopov na velikih tekmovanjih. »Dva meseca prej sem tekel na svetovnem prvenstvu v Berlinu in dosegel svoj najboljši čas na velikih tekmovanjih,« pravi. Uspeh pripisuje predvsem pogojem, ki so bili kolikor toliko idealni, saj kot pravi: »Na velikih tekmah sem imel velikokrat smolo z visokimi temperaturami, kar mi ni ustrezalo in nisem mogel pokazati rezultatov, ki sem jih bil sposoben,« dodaja.

Svoj zadnji maraton, ki jih je bilo okrog šestdeset do tistega časa, sem v Ljubljani odtekel odlično, kljub temu da se je kariera že zaključevala. Dva meseca prej sem tekel na svetovnem prvenstvu v Berlinu in dosegel svoj najboljši čas na velikih tekmovanjih. (Roman Kejžar)

»Prehod v običajno službo precej zahteven«

»Po približno 20 letih kariere je bil prehod v običajno službo precej zahteven, zato je bilo nadaljevanje v trenerstvu naravna odločitev.« S trenerskim delom je sicer začel v Atletskem društvu Železniki že med svojo kariero, s čimer si je pridobil določena sredstva.

Po karieri je v okviru Atletske zveze Slovenije sodeloval pri oblikovanju maratonske ekipe, ki je nastopila na evropskem prvenstvu v Barceloni. »V ciklusu pred olimpijskimi igrami v Londonu 2012 smo imeli enega maratonca z A normo ter več maratonk z B normo,« česar v zgodovini slovenskega maratona še ni bilo. Kasneje se je skupina zaradi pomanjkanja podpore razšla. Po razpadu te ekipe se je posvetil tudi treniranju rekreativnih tekačev.

Treniranje uspešnega slepega maratonca

Leta 2011 je vstopil v paraatletiko, kjer je začel sodelovati s slepim maratoncem Sandijem Novakom. A kot pravi, je najprej bilo prisotno malo strahu: »Kako trenirati slepega maratonca, ki mu ne moreš pokazati določenih vaj?« A začetni dvomi so hitro izginili. »Treba ga je spremljati na vrvici, teči z njim in ga motivirati, tako da je to res ena taka življenjska izkušnja, ki ti da vedeti, koliko se lahko en invalid trudi in koliko več energije ter napora mora vložiti za takšne uspehe,« pripoveduje z žarom v očeh.

Ponosen je na njegove dosežke: »Že v prvi sezoni je dosegel B normo za olimpijske igre v Londonu, 4 leta pozneje je dosegel tudi A normo za olimpijske igre v Riu z rezultatom 2:39, vendar zaradi združitve kategorij s slabovidnimi, ki tečejo brez spremljevalca, ni mogel enakovredno tekmovati za najvišja mesta,« sicer bi se lahko potegoval za medaljo, saj je bil med slepimi drugi oz. tretji najboljši na svetu, pojasnjuje. 

Splošno znano je, da se pri meni trdo trenira. Pravijo, da če greš h Kejžarju, tam se gara. Brez trdega dela ni uspeha. (Roman Kejžar)

Trenira tudi srebrno z evropskega prvenstva

Kejžar je v parašportu ostal dejaven tudi naprej – sodeluje z gluho maratonko na olimpijskih igrah gluhih. Med njegovimi varovanci sta tudi Matea Parlov Koštro iz Zagreba, srebrna z evropskega prvenstva 2022, ter Celjan Jan Kokalj, ki v zadnjih dveh sezonah kroji vrh slovenskega teka na dolge proge.

Bo državni rekord kdaj padel?

Po njegovem mnenju trenutna generacija še ni pokazala napredka, da bi lahko ogrozila državni rekord. Medtem pa se pojavlja nova skupina tekačev, med njimi Jan Kokalj, ki je po krajšem premoru znova začel trenirati pod njegovim vodstvom in hitro napredoval. »Izboljšal je osebni rekord, ki ga prej pet let ni, in to kar krepko pod 2 uri in 14 minut.«

Navdušen je tudi nad njegovim nastopom na polmaratonu v Ljubljani, kjer je tekel le deset sekund počasneje od njegovega državnega rekorda na 21 km. Prepričan je, da ima Kokalj potencial za še več, če se vse okoliščine poklopijo. »V naslednjih dveh letih do olimpijskih iger v Los Angelesu bi se lahko približal ali tudi izboljšal ta rekord,« ocenjuje. 

Je težje biti trener ali športnik?

Kejžar poudarja, da je vloga trenerja v marsičem zahtevnejša kot vloga športnika. Medtem ko je kot tekmovalec imel jasno začrtan načrt, je bila njegova naloga predvsem izvedba treninga. Kot trener pa se sooča z veliko večplastnimi izzivi. »Zdaj imaš 15 atletov, vsi so različni, eni hitrejši, drugi v razvoju. Veliko je razmišljanja, prilagajanja in posvečanja vsakemu posebej,« pravi. Dodaja, da je največji izziv ravno razporejanje pozornosti. Ko ga vprašamo o tem, kakšen je kot trener, odgovori: »Splošno znano je, da se pri meni trdo trenira. Pravijo, da če greš h Kejžarju, tam se gara. Brez trdega dela ni uspeha.«