V svojem nagovoru na praznik Kristusa Kralja v navzočnosti deset tisočih vernikov, ki so se včeraj zbrali na Trgu sv. Petra v Vatikanu, je papež Benedikt XVI. Pojasnil, da se Kristusova ‘moč’ razlikuje od moči ‘velikih tega sveta’. Če izberemo Kristusa Kralja, je dodal, nam to ne zagotavlja uspeha, vsaj ne po merilih sodobnega sveta, zagotavlja pa nam mir in radost, ki ga lahko dobimo le pri Jezusu. To se v vsakem obdobju kaže, je nadaljeval sveti oče, v izkušnjah številnih mož in žena, ki so se v Jezusovem imenu, v imenu resnice in pravičnosti, uspeli upreti zapeljivosti zemeljskih moči, ki se kažejo v različnih oblikah, dokler ni njihove zvestobe zapečatilo mučeništvo.

Praznik Kristusa Kralja sicer ni starodavno praznovanje, vendar ima globoke svetopisemske in teološke korenine. Začne se z izrazom ‘judovski ralj’, nato pridemo do ‘kralja vesoljstva’, gospodarja kozmosa in zgodovine, ki tako presega pričakovanja tega istega judovskega ljudstva.

Benedikt XVI. je razložil tudi Jezusovo kraljevsko moč, katera, kot pravi, ni enaka moči kraljev in velikih tega sveta, ampak je to Božja moč, ki nam daje večno življenje, s čimer nas osvobaja zla, premaguje gospostvo smrti. To je moč ljubezni, ki ve, kako razločiti dobro od hudega, kako omehčati otrdelo srce, kako vnesti mir v najhujši spor, kako obrniti najgostejšo temo v upanje. To kraljestvo milosti nam ničesar ne vsiljuje in vedno spoštuje našo svobodo, dodaja sveti oče. Jezus je prišel, da bi pričeval o resnici, kot je zagotovil pred Pilatom. Kdorkoli je deležen tega pričevanja, pride v njegovo okrilje – ta podoba vernika je bila še posebej ljuba svetemu Ignaciju Lojolskemu.

Po molitvi angelovega češčenja se je papež Benedikt XVI. spomnil tudi sestre Marie-Alphonsine Danil Ghattas, ki je bila včeraj v Nazaretu razglašena za blaženo. Slovesno bogoslužje v nazareški baziliki Marijinega oznanjenja sta vodila latniski patriarh v Jeruzalemu, nadškof Fouad Twal, in prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, nadškof Angelo Amato. Sestra Marie-Alphonsine se je rodila leta 1843 v Jeruzalemu v krščanski družini z devetnajstimi otroki. Že zelo zgodaj je prisluhnila klicu v posvečeno življenje in mu zvesto sledila kljub začetnim nasprotovanjem njene družine.

Osnovala je kongregacijo krajevnih žena, ki naj bi bile deležne verske vzgoje, da bi preko nje premagale nepismenost in s tem izboljšale položaj žensk v deželi, kjer je Jezus govoril o dostojanstvu. Osrednja misel te nove duhovnosti in močne predanosti blaženi Devici Mariji je bila molitev rožnega venca, ki ga je sestra Marie-Alphonsine molila ves čas, rožni venec je bil njeno življenje, njen izvir milosti.

Razglasitev sestre Marie-Alphonsine za blaženo je še posebej pomembno za katoliško skupnost v Sveti deželi, obenem pa je to povabilo, da vedno, s trdnim upanjem, zaupamo v Božjo previdnost in materinsko zaščito Device Marije.