»Biti duhovnik pomeni postati prijatelj Jezusa Kristusa, in to vedno bolj in z vsem svojim bitjem. In prav tega vam želim, dragi sobratje duhovniki.« FOTO: Tatjana Splichal


Pokojni škof Metod Pirih je bil prijatelj medijev. Novinarji se ga spomnimo z raznih cerkvenih dogodkov, ko je po maši iz črne torbe potegnil več izvodov natisnjene pridige in nam jih razdelil: »Pa natančno citirajte!« je običajno pristavil. Posebej rad je bral Ognjišče in Družino, vedno nam je bil na voljo, ko smo ga iskali za intervju ali izjavo. Do zadnjega je pisal v rubriko Škofje odgovarjajo na zadnji strani Družine. Iz neizčrpne bere njegovih duhovnih misli, ki bogatijo Družinin arhiv, smo izbrali tiste, ki so zaznamovale njegovo duhovniško in škofovsko službo.

Škof Metod Pirih o:

*duhovništvu: »Biti duhovnik pomeni postati prijatelj Jezusa Kristusa, in to vedno bolj in z vsem svojim bitjem. In prav tega vam želim, dragi sobratje duhovniki.«

*škofovski službi. »Kristusa sem oznanjal skupaj z vami in po vas. Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati Božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.«

*vstajenju: »Predstavljajte si človeka, ki zapade v mamila, v alkoholizem, v zasvojenost od interneta ali nakupovanja; ali zakon, kjer vladajo nasilje in nerazumevanje, ali težko zdravstveno stanje, ko ljudje ne vidijo izhoda in rešitve. In če potem, po naključju, po srečnem razpletu dogodkov ali po Božji milosti pride do rešitve in izhoda iz teh težkih situacij, človek zaživi novo življenje, je kakor prerojen. To je, bratje in sestre, vstajenje in velika noč.«


»Nas, ki verujemo v vstalega Gospoda, ne sme nič prestrašiti in omajati.« FOTO: Tatjana Splichal


*Mariji: »Bodimo ponosni na to, kar smo prejeli in kar smo sami prispevali v ta skupni zaklad verske dediščine v naši škofiji. Znova odkrijte, branite in z duhovno gorečnostjo izpovedujte vero v edinega odrešenika Jezusa Kristusa. Samo od njega človeštvo lahko prejme upanje in prihodnost, odpuščanje, pravičnost in mir, pogum in gorečnost. Trdno zakoreninjeni v osebni veri pogumno pričujte o Božji ljubezni, ki jo ima Bog do vsakega od nas. Zgled močne, žive in globoke vere, trdno zasidrane v Bogu, najdemo pri Mariji.«

*upanju: "Nas, ki verujemo v vstalega Gospoda, ne sme nič prestrašiti in omajati. Vzleta nam ne morejo vzeti osebni neuspehi v moralnem in krščanskem življenju, ne naša preteklost, ne družbene razmere in gospodarske stiske, ne stanje v Cerkvi, ne kakšna posmehljiva beseda na račun izpovedovanja vere. V našo človeško krhkost in nemoč je vstopil Kristus, nam vlil upanje in dal pogum. Z zaupanjem stopajmo po poti odrešenja. Na vse strani razdajajmo: dobroto, veselje, mir, vero, prijateljstvo, spoštovanje, solidarnost, pomoč, prijaznost, iskrenost, poslušanje, sprejemanje in zlasti upanje."

*spovedi: »Pri spovedi vedno bolj spoznavamo sebe, spoved nam bistri in očiščuje vest, krepi duha ponižnosti, izkoreninja korenine greha, krepi voljo in množi milost. Zavestno se moramo zoperstavljati sodobnemu mišljenju, v katerem se je izgubil občutek za greh. Mnogi čutijo težave pri spovedovanju prav zaradi tega, ker preveč postavljajo v ospredje spovednika, ne pa Nebeškega Očeta. Takih Očetov med nami sploh ni. Nebeški oče je enkraten. Ne ravna po logiki svojega položaja ne po logiki človeške pravičnosti. Ta Oče je Bog, ki nam razkriva svoje usmiljenje, ljubeče srce ter nam podeli odpuščanje. Vse, česar smo se spovedali, briše, črta, pozablja in se tega več ne spominja. Grešnik po spovedi postane nov človek.

*oznanjevanju: »Ko imamo uspehe in ko jih nimamo, moramo trdno verjeti v Božjo prisotnost med nami. Mi verujemo v Boga. Mi upamo v Boga, mi oznanjamo Boga s človeškim obličjem, kakor se je razodel v Jezusu Kristusu. Boga ne smemo postaviti na rob, ampak v središče naše vere, našega oznanjevanja in vse pastorale. Škofje, duhovniki, katehisti in katehistinje smo verodostojni oznanjevalci živega Boga samo, če je ogenj, ki ga je Kristus prinesel na svet, razžaril najprej nas same, če smo mi postali sodobni Kristusi, če Kristus prebiva v nas, če evangelij, ki ga oznanjamo, kaže na njegovo prisotnost v našem življenju.«


»Vedrina, ki izhaja iz našega prijateljstva z Gospodom, bo ožarjala naše sodelavce in naša občestva in vse to bo dobro vplivalo na rast novih duhovnih poklicev.« FOTO: Tatjana Splichal


*molitvi za duhovne poklice: »Vedrina, ki izhaja iz našega prijateljstva z Gospodom, bo ožarjala naše sodelavce in naša občestva in vse to bo dobro vplivalo na rast novih duhovnih poklicev. Pomembno je, da smo radi skupaj, da si pomagamo, da smo solidarni v veri in v apostolatu, kajti če mladi vidijo osamljene, žalostne, utrujene in zasvojene duhovnike, si mislijo: 'Če je to moja prihodnost, se bojim, da tega ne bom zmogel, zato me tak način življenja ne privlači'. Naše skupnosti po župniščih, samostanih in župnijah naj bodo takšne, da bodo mladim pokazale, da je to lahko tudi njihova prihodnost. Vsako krščansko občestvo, vsaka župnija je soodgovorna za duhovne poklice. Kakor skrbimo za kakovosten verouk, za nove katehistinje in katehiste ali za lepo bogoslužje, tako moramo skrbeti tudi za duhovne poklice.«

*o nebeškem kraljestvu: "Nebeška slava je naš cilj, naše upanje in naša prihodnost. Učimo se lastno življenje povezovati z Jezusovim življenjem:"

*o duhovni rasti: "Prepričan sem, da lahko kot katoličani največ naredimo za duhovni in kulturni napredek našega naroda s svojo zvestobo evangeliju in z življenjem iz evangelija. Vsaka slovenska katoliška skupnost doma in po svetu je kakor vinograd. Kako se vinogradnik trudi, kaj vse naredi od obrezovanja, oranja, gnojenja do zadnjega škropljenja, da bi trte dobro obrodile. Ves ta proces, ki ga vinogradnik vrši v vinogradu, je treba prenesti na duhovno področje in ga uresničiti v sebi."

*o korona preizkušnji: "To je huda preizkušnja, ki je prišla na nas. Soočamo se z mnogimi in tako raznovrstnimi problemi. Stari ljudje smo še posebej prizadeti, zmedeni, osamljeni in prestrašeni, saj ta virus uničuje življenje ljudi in duši naše upanje. Vendar nas največji Marijin praznik, ko se spominjamo, kako je bila ob koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebesa, navdaja z upanjem, novim pogumom, močjo in tolažbo. Marija nas danes vabi, naj bomo pogumni, naj verjamemo, da moč Kristusovega vstajenja deluje v nas in nas spreminja v može in žene, ki se vsak dan trudijo živeti kot kristjani in prinašajo luč dobrega v naše medsebojen odnose, v družine, v Cerkev, v temino zla in v našo družbo.«