Zato nam Bog naroča, naj postni čas posvetimo molitvi in podpori tistih, ki se pripravljajo na krst pri velikonočni vigiliji. Zato nas tudi kliče, naj se obenem pripravimo na obnovitev svojih krstnih obljub. In kako se pripravimo na to? S postom, molitvijo in darovanjem miloščine. Iz srca preženemo greh in sebične želje, da lahko prejmemo Jezusa in njegovo milost, ki nas še globlje spreobrne.

Bog nam naroča, naj postni čas posvetimo molitvi in podpori tistih, ki se pripravljajo na krst pri velikonočni vigiliji.

Letos se bomo posvetili velikim darovom, ki nam jih je Bog dal pri krstu. Apostol Pavel je zajel njihovo bistvo, ko je takole opisal sveti krst: »Nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog, ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha« (2 Kor 1,21–22; avtorjev poudarek). Po njegovi spodbudi bomo obravnavali te darove.

Utrjeni za Kristusa

Poznamo znamenja in kretnje, ki se zgodijo pri krstu otroka. Starši z otrokom in botra se zberejo okoli krstnega kamna. Duhovnik ali diakon jih povabi, naj izpovedo vero v otrokovem imenu in obljubijo, da ga bodo vodili h Gospodu. Nato trikrat z vodo oblije otrokovo glavo ter ga krsti »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Otroka nato mazili s sveto krizmo, ga odene v belo oblačilo in staršem izroči gorečo svečo.

Morda smo navajeni gledati ta dejanja in znamenja zgolj kot simbole tega, kar upamo, da se bo zgodilo, ko bo otrok odrastel, vendar se zgodi nekaj veliko mogočnejšega. Po teh znamenjih in dejanjih otrok v resnici prejme milosti, ki to nakazujejo. Resnično je očiščen izvirnega greha in napolnjen s Svetim Duhom. Resnično postane Božji otrok in član Cerkve. Nova stvar je!

Po teh znamenjih in dejanjih otrok v resnici prejme milosti, ki to nakazujejo, resnično je očiščen izvirnega greha in napolnjen s Svetim Duhom.

Apostol Pavel je večkrat spregovoril o prehodu in smrti v novo življenje. Vernikom v Rimu je pisal: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?« (Rim 6,3). Galačanom je oznanil: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,19–20). Korinčanom pa je rekel: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17).

Te svetopisemske besede nam sporočajo, kako varni smo v Kristusu. Učijo nas, da nas je Bog resnično »iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina« (Kol 1,13). In ko nas Gospod prestavi iz enega kraljestva v drugo, je to odrešenje trdno. Postali smo Kristusova last in zdaj mu pripadamo.

Zakoreninjeni v Kristusu in na poti z njim

Pavel pove nekaj podobnega v naslednjem poglavju, ko Kološanom pove, da so »ukoreninjeni« v Kristusu (Kol 2,7). Podobni smo visokemu močnemu drevesu, ker smo bili zakopani oziroma zasajeni v Jezusovo smrt in vstajenje. Naše korenine so v Kristusu, njem, ki nam lahko da moč, da vzcvetimo in obrodimo obilen sad.

Ta podoba zakoreninjenosti v Jezusu nam sporoča, kako globoko nas Bog ljubi. Sporoča nam, da nas drži v svoji dlani in nas nikoli ne bo izpustil. Zakoreninjenost v Kristusu nas navdaja z zaupanjem, ker imamo podporo Boga, ki nam noč in dan pomaga, da se prav odločamo in se učimo iz slabih odločitev. Uči nas, da nas je Bog prežel z neskončnim blagoslovom, ki nam pomaga v vseh okoliščinah, dobrih in slabih, lahkih in bolečih.

Zakoreninjenost v Kristusu nas navdaja z zaupanjem, ker imamo podporo Boga, ki nam noč in dan pomaga, da se prav odločamo in se učimo iz slabih odločitev.

Pavel je Kološanom povedal tudi, da morajo »sprejeti« Kristusa, če želijo postati močni in rodovitni (prim. Kol 2,6). Ko reče »sprejeti«, se navezuje na to, kako živimo kot krščeni Božji otroci. To pojmovanje sprejemanja Kristusa ni samo prijetna podoba. Povezano je s tem, ko se zbudimo. Povezano je z držo, ki jo privzamemo, medtem ko molimo, delamo v službi, skrbimo za družino in tako naprej. Samozavestnejši ko smo, da smo zakoreninjeni v Kristusu, in bolj ko se zanašamo na milost, ki smo jo dobili pri krstu, laže ga bomo sprejeli, ne glede na to, kje smo ali kaj delamo.

Spoznavamo »deloma«

Ta samozavest seveda ne nastane v polnosti in popolnoma v hipu, ko se blagoslovljena voda dotakne našega čela. Pomislimo na majhnega otroka. Resda se zaveda, da ga starši ljubijo, a ko odrašča, bolje razume, kaj njihova ljubezen pomeni in kako močna je. Jasneje vidi žrtve, ki so jih storili zanj, njihovo naklonjenost in predanost, da mu pomagajo rasti in uspevati. Tudi kadar se ne strinjajo in se oddaljijo, zavedanje, da ga ljubijo, ostaja nekje globoko v njegovem srcu.

Pri krstu vidimo le odblesk Božje ljubezni do nas.

Podobno pri krstu vidimo le odblesk Božje ljubezni do nas. Večina nas je bila navsezadnje krščena kot dojenčki! Toda ljubezen je bila tam, četudi je tedaj nismo razumeli in je še vedno ne razumemo. Zato lahko za svoje vzamemo Pavlove besede Korinčanom: »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan« (1 Kor 13,12).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2025).