Vendar ne ravnam prav, če ne sprejmem teh zgodb kot dela svoje krščanske zgodovine, za katero sem odgovorna, čeprav pripadam le njenemu delčku. Poleg tega razvodenim pomen Jagnjetove krvi, če te zgodbe postavim na polico ter pustim, da postanejo zaprašene in pozabljene. Ena od njih je zgodba o svetih Perpetui in Feliciti, junaških mučenkah z začetka tretjega stoletja.

Pisalo se je leto 203, če smo natančni, v Kartagini, trgovskem središču na obali Sredozemskega morja v današnji Tuniziji v severni Afriki. Rimsko cesarstvo je v tistem času vladalo v večini civiliziranega sveta, tudi v Kartagini. Kristjane so množično preganjali. Če je kdo odkril, da je človek kristjan, je to pomenilo skoraj gotovo smrt – pogosto smrt, ki je bila javna predstava, saj so kristjane lahko vrgli divjim zverem, medtem ko so gledalci navdušeno vzklikali.

Tako usodo sta doživeli dve krščanski materi: plemkinja Perpetua in mlada sužnja Felicita.

Zakaj njuni imeni tolikokrat slišimo pri maši?

Njuni imeni slišimo pri sveti maši, kadar mašnik moli prvo ali drugo evharistično molitev. A marsikdo med nami ne pozna podrobnosti njunega prijetja in mučeništva. Obe so prijeli, ker nista hoteli »opraviti daritve« poganskemu bogu in se odreči veri v Kristusa. Neverjetno, Perpetua je pisala dnevnik o bivanju v ječi; to je eden najzgodnejših in neprecenljivih zapisov te vrste. Ne nakazuje le, da je bila dobro izobražena, temveč tudi, da je bila kljub okrutnemu preganjanju, kakršno si je težko zamišljati, lahko tako zbrana, da je zmogla zelo podrobno in umirjeno opisati svoje poslednje dni. To je gotovo že samo po sebi dokaz, da je v njej deloval Sveti Duh.

Strla bi mu glavo

Perpetuo so med bivanjem za zapahi nenehno obiskovali sorodniki, zlasti oče, ki jo je v solzah rotil, naj se ga usmili, pomisli na svojega dojenčka in se odreče veri. Vedno znova ga je zavrnila, tudi ko si je oče pulil lase. »Ne morem se imenovati nič drugega kot to, kar sem, kristjanka,« je vztrajala.

Perpetua je svojega otroka še vedno dojila. Občasno so ga prinesli k njej v ječo, da je lahko poskrbela zanj. Seveda jo je najbolj skrbelo za dečka, ko ji je grozila usmrtitev. »V neznansko temni jami sem,« je zapisala. »Mučile so me skrbi za mojega dojenčka.«

A v preobratu, ki je pogost med mučenci, je Perpetua za moč in pogum prosila Gospoda. Bog ji je dal videnje, ki jo je preželo z mirom in vztrajnostjo, da je skrb za otroka prepustila svojim domačim. Takole opisuje odločitev: »Videla sem nadvse visoko bronasto lestev, ki je segala vse do nebes, vendar je bila tako ozka, da se je po njej lahko povzpel samo en človek naenkrat. Ob straneh lestve je bilo obešeno raznovrstno kovinsko orožje … Kdor bi neprevidno ali nepozorno plezal po njej, bi ga poškodovalo.«

Bog ji je dal videnje, ki jo je preželo z mirom in vztrajnostjo, da je skrb za otroka prepustila svojim domačim.

Še bolj grozljivo pa je bilo, da je ob vznožju lestve videla orjaškega zmaja in vedela je, da je hudič. Prihuljen je prežal, pripravljen napasti vsakogar, ki bi hotel splezati nanjo. A Perpetua je v videnju odločno dejala: »Ne bo mi storil žalega, v imenu Jezusa Kristusa.« In res ji ni. Prav nasprotno, bil je njena prva stopnica na poti do nebes.

»Počasi,« je nadaljevala, »kakor bi se me bal, je zmaj dvignil glavo izpod lestve. Nato sem ga uporabila za prvo stopnico, mu stopila na glavo in se povzpela.«

Na vrhu je odkrila čudovit, prostran vrt, na katerem je zagledala sivolasega pastirja in tisoče ljudi, oblečene v belo. Pastir ji je rekel: »Vesel sem, da si prišla, dekle moje.« Ponudil ji je sladko mleko.

Perpetui je bila dana množica sanj in videnj; vse to je utrdilo njeno odločnost. Te podobe so ji jasno sporočale, da se ne bo bojevala z divjimi zvermi, temveč s samim hudičem. Poleg tega da bo zmagala, ji bo Bog Oče blizu, da jo bo krepčal in z veseljem sprejel v nebesa.

Moč ženinega pričevanja

Felicito so prijeli skupaj s Perpetuo in drugimi. Tedaj je bila osem mesecev noseča, rimski zakon pa je prepovedoval usmrtitev nosečnic. To je pomenilo, da bi veliko pozneje prestala mučeništvo ter ne bi imela tolažbe, da umira ob prijateljih in sopotnikih v Gospodu. Ni hotela umreti v družbi zločincev in neznancev, temveč ob vernikih, ki jih je poznala in imela rada. Goreče je molila, da bi otroka rodila že prej. Njena molitev je bila uslišana in rodila je deklico, ki jo je njena sestra vzgajala kot svojo hčerko.

Ženi sta vztrajali v molitvi in nenehno opominjali druge, da ju prežema veselje ter se ne bojita ničesar razen Gospodove sodbe.

Dnevi so minevali in življenje v ječi je bilo neizprosno, a ženi sta vztrajali v molitvi in nenehno opominjali druge, da ju prežema veselje ter se ne bojita ničesar razen Gospodove sodbe. V lažnem sojenju sta dobili zadnjo možnost, da se javno odrečeta Kristusu. Tega nista hoteli storiti, zato so ju obsodili: vrgli ju bodo »zverem«.

In tako se je začela strašna predstava.

Živeti in umreti za Kristusa

Ženi so slekli, ju zvezali v mreže in prinesli v amfiteater. Bili sta še mladi; Perpetua je bila menda stara komaj dvaindvajset let, Felicita pa je bila morda še mlajša. Njuna mladost je množico gotovo pretresla. V trenutku skrajne hinavščine so se celo ljudje, ki so se zbrali zgolj za podžiganje grozote, zgražali nad to neprijetno podrobnostjo. Ženi so torej odpeljali nazaj in ju oblekli.

Izmenjali sta si poljub miru, nato pa so ju gladiatorji potolkli z meči.

Medtem ko so može v njuni skupini napadli merjasci, medvedi in leopardi, so pobesnelo telico prihranili, da bi napadla Perpetuo in Felicito, da bi ju še bolj ponižali, ker sta bili ženski. Ko so ju oblekli, so ju privedli nazaj v areno. Žival so izpustili in čeprav je ženi poteptala, nista umrli. Privedli so ju pred množico. Izmenjali sta si poljub miru, nato pa so ju gladiatorji potolkli z meči. Perpetua ni takoj umrla, a je zakričala od bolečin, ko je meč zadel ob njena rebra. V zadnjem dejanju izjemnega poguma je gladiatorju dvignila meč do svojega vratu. Tako močno je bila ta plemkinja odločena, da bo živela in umrla za Kristusa.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2025).