A Jezusovo vstajenje je veliko več kot zgolj vera, ki jo potrjujemo vsakokrat, ko molimo veroizpoved. V svojem bistvu je obljuba srečanja. Je obljuba, da je Jezus zdaj navzoč pri vsakem človeku v vseh obdobjih. Pripravljen se je dotakniti vseh, ki se obračajo k njemu, in jih spreobrniti.

Jezusovo vstajenje je obljuba, da je zdaj navzoč pri vsakem človeku v vseh obdobjih.

Prav temu srečanju z Jezusom se želimo posvetiti v velikonočnem času. Odkrivali bomo, kako nam lahko osebno srečanje z Gospodom spremeni življenje. Ogledali si bomo, kako je bil sveti Peter poln usmiljenja, potem ko je doživel Jezusovo odpuščanje. Raziskali bomo, kako lahko mi srečamo vstalega Gospoda in kako nas lahko spremeni.

Peter, vzor odpuščanja

Si lahko predstavljamo, kako vznemirljive so bile za Petra prve binkošti? Poleg tega da je bil poln Svetega Duha, se je veselil tudi, ko je videl »približno tri tisoč ljudi«, ki so se odzvali na njegovo oznanjanje o vstalem Gospodu (Apd 2,4.41). To je bil gotovo precej osupljiv prizor.

Medtem ko se je to dogajalo, pa se je v Petrovem srcu morda odvijal drugačen prizor. Ne pozabimo, Jezusa so prijeli, mu sodili in ga križali pred komaj petdesetimi dnevi. Spomin na te pretresljive dogodke je bil gotovo še svež v Petrovih mislih. Poleg tega je bil še vedno v Jeruzalemu, zato je bilo verjetno nekaj ljudi, ki jih je nagovarjal tisti dan, tudi v množici, ki je med sojenjem Jezusu kričala: »Križaj ga!« (Lk 23,21). Nekateri so bili tudi v množici, ki se mu je posmehovala, medtem ko je visel na križu (prim. Lk 23,35–57). Kdo ve? Morda je kdo izmed njih celo slišal Petra, ki je tajil, da pozna Jezusa (prim. Lk 22,54–62)! Mogoče je zato rekel množici: »Njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili« (Apd 2,23).

Peter je tem ljudem odpustil in obljubil, da jih bo ljubil, ne glede na to, kako so se nekoč vedli do Jezusa ali njega.

Predstavljajmo si Petra, ki je krščeval te nove vernike, ko je naletel na nekoga, ki se ga je spomnil iz tistih dni. Zamišljajmo si, da je blagoslovil tega človeka, mu izbrisal grehe, ga objel kot brata in ga sprejel v Cerkev. Zdaj pa si predstavljajmo, da je to storil še nekajkrat. Zamišljajmo si, da je tem ljudem odpustil in obljubil, da jih bo ljubil, ne glede na to, kako so se nekoč vedli do Jezusa ali njega.

Odpuščanje sovražnikom

Peter je zmogel biti tako naklonjen ljudem, ki so zavrnili Kristusa, ker je bil tudi Jezus naklonjen njemu. Ko se je Petru in drugim apostolom prikazal na veliko noč, bi jih lahko obsojal. Ti možje so videli, da je naredil veliko čudežev; slišali so ga govoriti o Očetovi ljubezni; deležni so bili celo njegovega ozdravljenja in odrešenja. A kljub vsemu temu se je njihova vera razblinila in zapustili so ga, ko so ga prijeli. Celo Peter, »Skala«, je šel tako daleč, da je zatajil, da sploh pozna Jezusa (prim. Mt 16,18).

A Jezus vsega tega ni niti omenil. Dejal je le: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Želel jih je osvoboditi krivde in sramu, ker so ga pustili na cedilu. Ko se je čez teden dni spet prikazal, je vanje dihnil Svetega Duha in jim naročil: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,23). Naročil jim je, naj bodo tako usmiljeni do drugih, kot je bil on usmiljen do njih.

Jezus jih je želel osvoboditi krivde in sramu, ker so ga pustili na cedilu.

In ravno to je delal Peter. Izkušnja nepričakovanega, nezasluženega in brezmejnega usmiljenja vstalega Gospoda ga je prežela z ljubeznijo – celo do nekdanjih sovražnikov in preganjalcev. Osvobodila ga je strahu in zamere ter ga navdala z milostjo, da je z njimi ravnal kot z brati in sestrami v Kristusu.

Temelj odpuščanja

Petrova zgodba nam podaja tri temeljne nauke. Prvič, uči nas, da je srečanje z vstalim Gospodom srečanje z usmiljenjem. Srečamo nekoga, za katerega se morda bojimo, da nas bo obsojal, vendar odkrijemo Boga, ki je nežen in sočuten ter nas ne graja in zavrača. To je bilo Petrovo veliko odkritje. Jezus ga je odrešil in to je storil v moči svojega usmiljenja. Videl je skesanost in obžalovanje v Petrovem srcu in mu, ne da bi zahteval opravičilo, odpustil, ga znova sprejel in povabil, naj hrani njegove ovce (prim. Jn 21,17).

Drugič, razkriva nam, da nam srečanje z usmiljenjem vstalega Gospoda spreobrne srce. Vsekakor nas osvobodi krivde in sramu, vendar nas tudi reši strahu in jeze, da smo lahko usmiljeni do ljudi okoli sebe. Ko so prišli stražarji, da bi ga prijeli, je Peter izbral nasilje in sovražnost (prim. Jn 18,18). Pozneje tisti večer je izbral prevaro in samoohranitev, ko so ga služabniki velikega duhovnika prepoznali kot Jezusovega učenca (prim. Jn 18,15–18.25–27). A vse to se je spremenilo po srečanju z Jezusom na veliko noč. Ko je občutil globoko Jezusovo usmiljenje, je zmogel biti usmiljen do vseh, ne glede na vlogo, ki so jo imeli pri Jezusovi smrti.

Srečanje z usmiljenjem vstalega Gospoda nam spreobrne srce.

Nazadnje nas Petrova zgodba uči, da je usmiljenje srčika Cerkve. Razkriva nam, da Cerkev temelji na usmiljenju, Božjem usmiljenju in usmiljenju, ki ga njegovo ljudstvo izkazuje drugim. Peter bi na binkošti lahko izbiral ljudi, ki jih je sklenil krstiti. Lahko bi se odločil, da bo krstil le tiste, ki se do Jezusa niso grdo vedli. Toda Jezus je izbral njega, »grešnika« za »skalo« svoje Cerkve (prim. Lk 5,8; Mt 16,18). Kako bi lahko Peter ravnal drugače, kot da je sprejel grešnike? Kako bi bila Cerkev lahko kaj drugega kot družba grešnikov in grešnic, katerih srca so se spreobrnila zaradi istega usmiljenja, ki je spremenilo Petra?

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2025).