Kristusovo trpljenje – ščit življenja za grešnike

Duhovna drama je v času humanizma in po njem pod vplivom novolatinske šolske dramatike doživela nekatere spremembe. Glavni nosilci teh novosti so bili jezuiti, so pa duhovno dramo gojili tudi drugi cerkveni redovi, med njimi izstopajo zlasti kapucini in benediktinci. V slovenskem prostoru so versko-didaktični potencial igranih prizorov v izobraževalnem procesu prvi prepoznali protestanti ter s tem vplivali tudi na jezuite in kapucine. Jezuiti so kmalu po prihodu na Kranjsko (1596/97) in v širše zaledje slovenskih zgodovinskih dežel uvedli šolske in verske dramske predstave ter procesije. Procesije so njihovo zanimanje pritegovale zlasti zato, ker že same po sebi vsebujejo osnovne dramske prvine: prikazujejo globljo vsebino, vabijo udeleženca ali gledalca k notranjemu doživetju, želijo nagovoriti in ganiti ter vabijo k posnemanju. Začetki jezuitskih pasijonskih procesij v Ljubljani Zametki ljubljanske jezuitske pasijonske procesije na veliki petek so nastali med letoma 1609 in 1616. Skrb zanjo je bila od vsega začetka zaupana jezuitski kongregaciji Marije Vnebovzete. Leta 1634 so jezuiti procesijo v dogovoru s kapucini prestavili na veliki četrtek, kapucini pa so svojo še naprej prirejali na veliki petek. To ni bila posledica rivalstva med njimi, temveč odraz skupnega truda za isto stvar: poudarjanje odrešenjske vloge Kristusovega trpljenja. Tako so se lahko oboji udeležili obeh procesij, jezuitski učenci pa priskočili na pomoč kapucinom pri njihovi procesiji. Jezuitske pasijonske procesije so potekale po ljubljanskih ulicah. Žal nam jezuitski kronisti njenega poteka niso opisali tako natančno kot za svojo telovsko procesijo. Iz drugih sočasnih virov vemo le, da je procesija obhodila druge ljubljanske cerkve, njen potek pa se je z leti spreminjal. Jezuitsko pasijonsko procesijo lahko poimenujemo tudi spokorniška, saj so jo spremljali bičarji in križenosci. Pred letom 1667 so jo prirejali v večernih urah, tega leta pa prvič podnevi. Kdaj so jo prirejali v poznejših letih, iz jezuitskih virov ne izvemo. Valvasor je leta 1689 zapisal, da se je odvijala v zgodnjih večernih urah. Jezuitske pasijonske procesije v Celovcu Tudi jezuiti v Celovcu so poleg druge pestre verske in šolske dramske dejavnosti kmalu uvedli še pasijonske procesije. Skrb zanje je prevzela kongregacija blažene Device Marije. Prva procesija se je odvila leta 1612. Ker je bilo celovško zaledje v tistem času poseljeno s številnim slovensko govorečim prebivalstvom, so verjetno jezuiti v verske predstave in procesije zgodaj pritegnili tudi slovenščino. Ohranjeni zapisi v letopisu celovškega kolegija pričajo, da so v pasijonskih procesijah prikazovali alegorične žive slike na prenosnih odrih. Predvideva se, da so jih pridigarji sproti razlagali tako v nemščini kot slovenščini. Zadnjo takšno procesijo so izvedli leta 1715 in jo v letnem poročilu opisali kot »dramsko-tragični spektakel« na štirih nosilih. Za leto 1615 je v jezuitskih virih izpričana pasijonska igra v jezuitski podeželski rezidenci v Dobrli vasi. Igrali naj bi jo laiki pod vodstvom jezuitskih patrov. Na to tradicijo so poznejši raziskovalci navezali ohranjeno slovensko besedilo Kapelskega pasijona iz Železne Kaple. Opozorili so na tesno zgodovinsko povezanost Dobrle vasi in Železne Kaple in na osnovi tega sklepali, da Kapelski pasijon verjetno izhaja iz kakšnega starejšega slovenskega pasijonskega besedila jezuitskega izvora. Jezuitska pasijonska procesija kot oblika duhovne drame Jezuitske pasijonske procesije so, sodeč po ohranjenih zapisih o njih, z leti postajale vse manj statične in vse bolj dramatizirane. Simbolični in alegorični prizori so postopoma oživeli, sprva neme igrane »slike« so zamenjali govoreči liki in igrani prizori. Premikajoči se prizori so se najverjetneje odvijali na nosilih. V opisu pasijonske procesije v Ljubljani se na primer leta 1634 omenja Marija Magdalena, ki je ob božjem grobu recitirala verze v nemščini; leta 1640 pa je v opisu procesije na veliki četrtek še posebej izpostavljen simbol feniksa, ki mu plameni niso prišli do živega. Jezuitske pasijonske procesije v Ljubljani so se verjetno večinsko odvijale v nemščini, ki jo je občasno zamenjala slovenščina. Igrani prizori ob božjem grobu Ljubljanski jezuiti v velikem tednu niso prirejali le pasijonskih procesij, ampak so razvili tudi bogato tradicijo dramskih prizorov ob božjem grobu. V njih so prikazovali trpečega Kristusa, njegovo smrt na križu, odrešenjsko moč njegovega trpljenja in smrti na križu ter tudi drugo vsebino: nespokorjene grešnike in osebe, ki so odpustile prestane krivice; svetopisemske osebe, ki so se kljub pričakovani smrti rešile ali so umrle nedolžne; poleg tega pa tudi novozavezne epizode, ki se jih je dalo navezati na Kristusovo trpljenje. Leta 1659 so na primer prikazali dramo o Jonatanu, ki ga je pokončala puščica, in žalujočem Davidu. V drami so ločitev Kristusove duše od telesa prikazali s prispodobo slovesa Jonatana in Davida. Občasno so dramske prizore ob božjem grobu na veliki petek dopolnili tudi igrani prizori po vigiliji. Leta 1627 so na veliki petek pred božjim grobom uprizorili trpečega Kristusa, v vstajenjski noči pa Gospoda, ki se je vrnil iz predpekla. Posebej zanimiv je primer iz leta 1643, ko so na veliki petek uprizorili Danijela, vrženega v levnjak, in v noči z velike sobote na veliko noč nadaljevanje, v katerem so pokazali Danijela, ki mu levi niso storili nič žalega. Vrhunec jezuitskih pasijonskih procesij v Ljubljani Jezuitsko prirejanje pasijonskih spokorniških procesij v Ljubljani je najbolje izpričano za leta od 1680 do 1695, saj se nam je za to obdobje po zaslugi Janeza Gregorja Dolničarja (1655–1719) ohranilo kar enajst različnih natisnjenih vsebinskih povzetkov v latinščini in nemščini. Ohranjeni povzetki vsebujejo po štiri prizore (tri in božji grob), leta 1695 pa celo pet (štiri in božji grob). Še posebej dragoceno je, da so na nekaterih od njih (najverjetneje Dolničarjevi lastnoročni) pripisi in skice. Tako izvemo, kam so jezuiti umestili posamezne postaje in kako so bila videti prizorišča, ter ugotovimo, kako se je zunanja podoba procesij z leti spreminjala. Zadnji ohranjeni natisnjeni vsebinski povzetek procesije je iz leta 1695, gotovo pa so se odvijale tudi še pozneje. Čeprav je bilo vedno v ospredju Kristusovo trpljenje, je imela procesija vsako leto nekoliko drugačen vsebinski poudarek, kar je bilo pogosto odraz konkretnih družbenih razmer. Leta 1684 so se na primer zahvalili za zaščito pred kugo, lakoto in vojno, leta 1687 pa so Kristusovo trpljenje prikazali kot ščit življenja za grešnike. Vsebinski povzetek za to leto je še posebej zanimiv, saj so na njem s črnilom dorisane skice posameznih postaj. Jezuitski povzetki pasijonskih procesij so z dramskega vidika videti skromnejši kot kapucinski, hkrati pa kažejo, da se je skozi leta vsebina jezuitskih procesij spreminjala bolj kot kapucinskih. Velika dragocenost ohranjenih pričevanj o jezuitskih pasijonskih procesijah je predvsem v tem, da nam odstirajo njihovo samoniklost, obenem pa omogočajo raziskavo podobnosti s širše razširjeno kapucinsko pasijonsko tradicijo.

Kristusovo trpljenje – ščit življenja za grešnike

Kristusovo trpljenje – ščit življenja za grešnike

Začetki jezuitskih pasijonskih procesij v Ljubljani

Izgubljeni sin se vrne k očetu

Harmonija spontanega druženja

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.