Od leta 2007, ko je na svojem blogu začel pisati kolumne, do danes, ko jih še vedno objavlja na svojem blogu, vmes pa pri številnih drugih medijih (npr. portali Časnik.si, Siol.net, Domovina.je …), se je nabralo skoraj tisoč prispevkov, izbor pa je te dni ugledal luč sveta pri Založbi Družina, in sicer pod pomenljivim naslovom Krivomisleki – trajni in nadležni.

Avtor je uvodoma pojasnil izbiro naslova knjige. FOTO: Tatjana Splichal

Razgrajevanje zgrešenih samoumevnosti 

In prav z naslovnim pojmom je bilo povezano prvo vprašanje pogovora, ki ga je s kolumnistom 4. februarja vodila novinarka Vida Petrovčič. Kaj so torej »krivomisleki«? Dr. Žiga Turk pojasnjuje. V znamenitem Orwellovem romanu 1984 se pojavi beseda thoughtcrime – celo nekatere misli so bile popolnoma prepovedane. Mi sicer ne živimo v času, ki bi ga lahko primerjali z Orwellovim 1984 ali Huxleyjevim Krasnim novim svetom, ne živimo pa po Turkovih besedah niti v čisto normalni družbi. Ne moremo sicer govoriti o »miselnih zločinih«, a v modernih družbah – ne le slovenski, ampak tudi drugod po Zahodu – prihaja do tega, da so stvari, ki ne plavajo s tokom, označene kot wrongthink, se pravi kot »napačna misel«: prevladujoči glasovi v družbi, v šolah, med zgodovinarji in novinarji in še kje, trdijo, da je z določenimi mislimi nekaj narobe. 

Pod vprašaj je treba postavljati konsenz družbe o nekaterih zelo temeljnih stvareh – konsenz, ki je napačen.

Kot prevod za izraz wrongthink je dr. Turk oblikoval pojem krivomislek – to je odklon od nekega dovoljenega, prevladujočega miselnega okvir. Gre torej za misli, ki so »krive«, »napačne« v določenem prostoru, a so dejansko po avtorjevem globokem prepričanju prave in resnične in jih je ravno zato treba širiti v javnem prostoru. Pod vprašaj je treba postavljati konsenz družbe o nekaterih zelo temeljnih stvareh – konsenz, ki je napačen. Iz te temeljne napake potem izhajajo tudi številne druge napake, tudi napačne volilne odločitve. V svojih kolumnah dr. Turk zato sistematično eno po eno napada ideje, ki v družbi veljajo za samoumevne, dominantne, edino pravilne in normalne, so pa v temelju zgrešene. Resda so potem njegove ideje sprejete kot »krivomisleki«, a to je tveganje, ki ga zavestno jemlje nase.

Pogovoru je prisluhnila polna dvorana Galerije Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Dvignjena roka za »napačno« misel

Na nek način ga je že od malega. »Napačne misli« se dr. Turku, kot je dejal ob predstavitvi knjige, vlečejo že od osnovne šole. Še danes tako pogosto polemizira s tistim, kar so njegovo generacijo učili v šoli, pa je mislil, da so to v šolah nehali početi z demokratizacijo Slovenije ob koncu 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja. A ko se danes pogovarja z mladimi, ugotavlja, da žal ni tako, da jih še vedno učijo podobne stvari – morda le zavite v malo lepši celofan. Dr. Turk je kot anekdotičen primer svojega »napačnega razmišljanja« že iz svojih zgodnjih osnovnošolskih let navedel zgodbico o učenju o partizanih. Nekoč je ov tem dvignil roko – tudi sicer jo je vedno rad – in rekel: »Meni pa je stara mama povedala, da so bili še eni, ki so bili proti Nemcem, ampak niso bili partizani.« Pa je bilo vse narobe, starši so morali priti v šolo …

V zadnjem času je ključno vprašanje, kako preprečiti, da se celotna slovenska stvar ne bi odvalila tja nazaj, od koder smo z demokratizacijo prišli.

In v te »napačne smeri« je začel javno intenzivno riniti z letom 2007, ko je – takrat je bil minister za razvoj v vladi Janeza Janše – začel na svojem blogu pisati kolumne o družbenih zadevah. Tehnologija je takrat že omogočala, da je posameznik lahko objavljal svoje tekste mimo uveljavljenih medijev in tako neposredno komuniciral z ljudmi. Kolumnistični lok, ki se pne od tistega časa do današnjih dni, je tako svojevrstna kronologija slovenske družbe. Na začetku se je zdelo ključno vprašanje, kako zaključiti slovensko tranzicijo (imeli smo vtis, da moramo urediti le še par malenkosti, pa smo na cilju), v zadnjem času pa je ključno vprašanje, kako preprečiti, da se celotna slovenska stvar ne bi odvalila tja nazaj, od koder smo z demokratizacijo prišli.

V javnem prostoru se je treba oglašati, zavestno širiti okno tistega, kar je v družbo možno povedati. Seveda pa je to treba storiti vljudno, brez žalitev, gosposko …

Gre za svobodo govora

Na to je treba sistematično opozarjati, tudi če ljudje, ki to počnejo, dobivajo javne nalepke. Dr. Turka so večkrat zaradi njegovih kolumn označevali za človeka, ki širi sovražni govor, seksizme ipd., na nek način pa je na te »značke« pravzaprav ponosen, saj pomenijo, da je v svojih prispevkih povedal nekaj, kar je bilo treba povedati, kar pa je bilo za prevladujoči miselni okvir »nadležno«, kot se glasi oznaka iz podnaslova Turkove knjige. Tu gre namreč za svobodo govora – in te svobode je na koncu dneva toliko, kolikor si jo ljudje vzamejo. Zato se je – kot spodbuja dr. Turk – treba v javnem prostoru oglašati, zavestno širiti okno tistega, kar je v družbo možno povedati. Seveda pa je to treba storiti vljudno, brez žalitev, gosposko … In prav to so lastnosti izpiljenega Turkovega kolumnističnega pisanja, ki je v knjigi Krivomisleki zdaj pred širokim bralskim krogom.

Dr. Žiga Turk je ravno na dan dogodka praznoval rojstni dan. FOTO: Tatjana Splichal

Voščilo

Dobro uro trajajoč pogovor z avtorjem je seveda nasul še polno prgišče pomenljivih in duhovitih misli, večer pa se je sklenil z rezanjem rojstnodnevne torte: dr. Žiga Turk je namreč 4. februarja praznoval 64. rojstni dan. Osebno so mu lahko tako voščili številni udeleženci pogovornega dogodka, med katerimi so bili tudi nekdanja ustavna sodnika Ernest Petrič in Peter Jambrek, nekdanji predsednik vlade Janez Janša, nekdanji predsednik državnega zbora Janez Podobnik, predsednik Zbora za republiko Janez Remškar, če omenimo le nekaj imen.

Še nekaj utrinkov z dogodka v fotogaleriji Tatjane Splichal: