Leto 2023 in še kakšno pozneje bo leto reform, nas prepričuje Golobova vlada. Žiga Turk ob tem zgolj zamahne z roko, češ da trenutna oblast z besedo »reforme« le skuša narediti vtis, da nekaj dela, da bo nekaj delala ali da se bo nekaj zgodilo. »Vsaki stvari, ki se je lotijo, ki bi jo spremenili, popravljali ali dopolnili, pravijo reforma. Danes uporabljajo besedo 'reforme', da se sliši, da bo več narejenega, vsebinsko pa so to antireforme,« opozarja.

Šolska reforma: da bodo ocene spet od 1 do 5

Vlada govori o tem, kako bomo imeli več javnega zdravstva, višje davke – pri vsaki stvari se torej osredotoča na to, kako bomo več plačevali za javni sektor, kako bo država večja, kako bo država bolj posegala v vse mogoče. Ali pa so napovedi reform prazne, kot denimo šolska reforma, se nasmehne Turk: »Slišim, da je nevzdržno, da imajo vsi petice. Šolska reforma bo skratka v tem, da bodo ocene v šolah spet od 1 do 5 in ne od 4 do 5. To ni reforma.«

Naše tradicionalne vrednote niso prirojene, boriti se je treba zanje, vzgajati je treba vanje. In če nimaš celotne izobraževalne vertikale od vrtca do univerze, potem to ne gre, samo od sebe se ne bo zgodilo.

Kaj bi bila prava šolska reforma?

Po Turkovo bi reforma bila, če bi vlada rekla, da bo financirala in dala več denarja tistim šolam – zasebnim ali državnim –, na katere bodo otroci raje hodili in kamor jih bodo starši raje vpisovali. Reforma bi bila, če bi dali šolam več svobode, kako in kaj učijo, kakšen kurikulum imajo, »da ne bomo v vsej Sloveniji, po vseh šolah, v vseh razredih, domala v istem tednu, govorili o isti stvari – raje poskušajmo, ali se da kaj boljšega narediti. Podobno je na vseh drugih področjih. Reforme v smislu, kako zagotoviti več denarja za javni sektor, so pravzaprav antireforme«.

Nesvobodo so pripisali zlobi Janševe vlade

Po razpletu lanskega supervolilnega leta sodeč so si Slovenci želeli sprememb. Žiga Turk se strinja, da si je večina res želela ukinitev kovidnih omejitev in več svobode, kar se tiče gibanja, nošenja mask, obiskovanja šole, zbiranja na prireditvah, počitnic v hotelih, obiskov restavracij … Toda ta nesvoboda – podčrta sogovornik – ni bila odločitev takratne vlade, ki bi bila izbira, temveč je bila to nujnost. So se pa politični nasprotniki zelo spretno pripeli na ta sentiment in dobivali glasove, ker so nesvobodo pripisali zlobi Janševe vlade.

Vse ljudi smo pustili na položajih odločanja v gospodarstvu, financah, bančnem sistemu, pravosodju, medijih in šolstvu, rekli smo sicer, da imamo zdaj druga pravila, in upali, da se bodo ti sistemi počasi kar sami od sebe spremenili v nekaj drugega, pa se niso.

Če bi bile volitve leto dni pozneje ...

»Pa ni bila vlada zlobna, nekateri ukrepi so delovali in nekateri drugi ne. Po vsej Evropi je bilo tako, tudi številne vlade so plačale kazen za epidemijo. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi bile volitve leto dni pozneje, ko tudi omejitev ne bi bilo več. So pa nasprotniki spretno izkoriščali tudi nerodnosti in nepotrebna draženja in provociranja z vladne strani. Ljudje so bili vendarle občutljivi, bali so se vsega in kaj še bo – če pa je nekdo živčen, nervozen, moraš z njim delati še bolj v rokavicah kot sicer.«

Po Turkovo bi šolska reforma bila, če bi vlada rekla, da bo financirala in dala več denarja tistim šolam – zasebnim ali državnim –, na katere bodo otroci raje hodili in kamor jih bodo starši raje vpisovali. FOTO: Janez Porenta

Če bo nekdo nov, bo pa vse v redu

Da vsake volitve naplavijo nov obraz odrešitelja na čelu vlade, kaže na nedoraslost političnega sistema in na nezrelost volivcev, ki so na zadnjih volitvah izrazili nezadovoljstvo z dotedanjo vlado in še večje nezadovoljstvo z dotedanjo opozicijo, zatrjuje Turk: »Zdelo se jim je, da če bo nekdo nov, bo pa vse v redu. S tem fenomenom se srečujemo že zelo dolgo in ima korenine v vrednotah prejšnjega sistema, ko je bila politika nekaj slabega. Imeli smo enostrankarski sistem z eno stranko in to smatrali za boljše od dekadentnih večstrankarskih sistemov na zahodu.«

Pa mi povejte, koliko od 10 božjih zapovedi slovenska pravna država sankcionira, koliko jih je kaznivih, če jih kršiš? Ne ubijaj in napol ne kradi, vse ostalo pa, kakor vam paše.

Politik proti nepolitiku

In dodaja: »Če se torej postaviš na stališče, da so stranke in politika slabe, potem na volitve pridejo tekmovat politiki, ki so že nekaj časa v politiki, njihova konkurenca pa so nepolitiki – in če te 70 let učijo, da je politika nekaj slabega, potem voliš nepolitika, ki seveda po nekaj mesecih postane politik, po dveh letih pa tudi volivci spoznajo, da je politik, in ugotovijo, da ni nič boljši kot tisti prej, samo učil se je in neizkušen je bil. V zrelih demokracijah se enostavno tako ne dogaja.«

Krči se sredina, bohoti se obrobje

Po mnenju Žige Turka gre torej za kombinacijo sovraštva do politike in odpora do večstrankarstva na eni strani ter na drugi za splošno zmanjšanje prednosti, ki jo ima obstoječa stranka v političnem prostoru. Povsod po svetu se dogaja, da velike sredinske stranke izgubljajo, krči se sredinski prostor, večajo pa se stranke bolj na robovih. Glede svobode govora pa so po Turkovo danes boljše možnosti kot kadar koli prej za to, da nekaj poveš, spraviš neko informacijo v javnost ali neko idejo med ljudi.

Pravzaprav gre, dokler je nekje nekaj, kar lahko vzameš in nekomu daš, na dolgi rok pa to povzroča razvojni zaostanek Slovenije in to, da je gospodarska rast nižja, kot bi morala biti

Na vrhu hierarhije elita in ne največji lump

»Če je vzpostavljen razmeroma stalen in trden sistem, ki nekaj časa deluje pod enakimi kriteriji, potem se bo v njem vzpostavila hierarhija. Taka hierarhija se vzpostavi v vsakem sistemu, med srnjaki in srnami v naravi, med mafijci ali v pravni državi in gospodarstvu. Gre le za to, ali imamo kriterije v družbi nastavljene tako, da bo elita, ki se bo oblikovala, res elitna v pozitivnem smislu, oziroma da bo na vrhu hierarhije res elita, ne pa največji gangster ali lump,« o vzgoji elit pojasni Turk.

Vse sisteme smo nedotaknjene peljali iz socialističnega sistema

V Sloveniji po njegovem manjka prostora tekmovanja, igrišča, na katerem bi se moralo to dogajati in precejati, da bi boljše stvari samodejno plezale proti vrhu. »Mi smo vse sisteme nedotaknjene peljali iz socialističnega sistema, ki je imel en sistem vrednot, po katerem so se oblikovale elite – prilizovanje partiji. Vse ljudi smo pustili na položajih odločanja v gospodarstvu, financah, bančnem sistemu, pravosodju, medijih in šolstvu, rekli smo sicer, da imamo zdaj druga pravila, in upali, da se bodo ti sistemi počasi kar sami od sebe spremenili v nekaj drugega, pa se niso.«

Mi živimo naprej vrednote prejšnjega sistema pod novimi pravili, ki se jih držimo, kako komu ustreza.

Skvarjena verzija kapitalizma

Zato lahko nekako razumeš nekatere kritike z leve, nadaljuje Žiga Turk, ki pravijo, da gre v Sloveniji vse narobe, ker imamo kapitalizem. »Imamo skvarjeno verzijo kapitalizma, zato so težave, ker smo ostali nekje med dogovorno ekonomijo in tistimi, ki so se znašli ob pravem času na pravem mestu, ne pa tistimi, ki so s svojimi rokami nekaj ustvarili. Mi živimo naprej vrednote prejšnjega sistema pod novimi pravili, ki se jih držimo, kako komu ustreza.«

Pogovor je uvedel dr. Mitja Steinbacher, dekan Fakultete za pravo in poslovne vede. FOTO: Janez Porenta

Požvižgajo se na manjšino »neto plačnikov v proračun«

V Sloveniji je najbolj na udaru gospodarstvo, ker je temeljna filozofija vladajočih strank, da je treba ljudem deliti po njihovih potrebah, in se ukvarjajo s tem, kako bodo delili in kako bodo čim bolj »pravično« to počeli. Poskušajo se prikupiti večini volilnega telesa, ki je na strani »neto prejemnikov iz proračuna«, in se požvižgajo na manjšino »neto plačnikov v proračun«. Nimajo nobenega občutka za to, da je denar najprej treba zaslužiti, da se ga potem lahko deli, je pojasnil dr. Turk.

Reforme v smislu, kako zagotoviti več denarja za javni sektor, so pravzaprav antireforme.

Korejskih 69 delovnih ur proti slovenskim 32

Vlada ne prisluhne gospodarstvenikom in podjetnikom, kako bi jim lahko pomagala, kaj potrebujejo za lažje in hitrejše delovanje. »Južna Koreja ima v parlamentu predlog zakona, da bi se delovni teden – ne standardni, temveč koliko lahko največ delaš tedensko – povečal z 52 na 69 ur. Pri nas pa Mesec pravi, da bi morda lahko delali samo štiri dni na teden. Mi bi torej delali 32 ur, Korejci pa, če bo sila, 64 ur tedensko. Ne moremo torej pričakovati, da nam bo dobro šlo in bomo bogati.«

Gre, dokler je nekje nekaj, kar lahko vzameš

Da se brez muje še čevelj ne obuje in da brez dela ni jela, po mnenju Žige Turka ni jasno gospodom na levici, ki mislijo, da je mogoče brez dela dobro živeti. »To ne gre. Pravzaprav gre, dokler je nekje nekaj, kar lahko vzameš in nekomu daš, na dolgi rok pa to povzroča razvojni zaostanek Slovenije in to, da je gospodarska rast nižja, kot bi morala biti, da prepočasi dohitevamo tiste, ki bi jih radi, in da nas prehitevajo Češka, Estonija, Slovaška,« je prepričan nekdanji minister.

Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi bile volitve leto dni pozneje, ko tudi omejitev ne bi bilo več. So pa nasprotniki spretno izkoriščali tudi nerodnosti in nepotrebna draženja in provociranja z vladne strani.

Civilizacija in človeštvo bosta šla naprej

Eden od izzivov Slovenije je tudi demografska zima, toda, kot zatrjuje Turk, človeštvo ne bo izumrlo, morda bo le nas manj, nekoga drugega pa več, kajti nekje imajo še vedno otroke. »Morda se bo izkazalo, da bodo tista ljudstva, ki bodo zadnja vstopila v modernost, biološko nasledila modernost, ker bodo zadnja, ki bodo nehala imeti veliko otrok. Civilizacija in človeštvo bosta šla naprej, ni poti nazaj. Kar se rodnosti tiče, smo tako slabi kot mnogo t. i. elitnih držav oziroma še slabši.«

Bolj konservativne države so po rodnosti nekoliko boljše

To je po Turkovo povezano z vrednotami in z dolgom, ki ga imamo do svojih prednikov. Bolj konservativne države so po rodnosti nekoliko boljše, manj težav je tam, kjer je ostalo več osnovne krščanske morale, podobno je denimo v Franciji: tiste populacije, ki so ostale zveste svojim tradicionalnim vrednotam – zlasti muslimani –, imajo več otrok in bodo peljale svoj rod naprej. Človeštvo bo preživelo, je prepričan Žiga Turk.

Premikati moramo, kdor le more, kdor lahko kaj pove, kdor se lahko oglasi, kdor lahko napiše pisma bralcev. Povedati moramo, da neke ideje in principi delujejo, drugi ne; da se ne rabimo še enkrat učiti in spet poslušati o nečem, kar očitno ne deluje.

Pomagati tudi razumni levici

Kje iskati upanje za Slovenijo? Ena možnost je iti skozi puščavo, Rdeče morje, krizo in potem priti zaradi tega k pameti, a se Turk boji, da to zaradi mnogih varovalk težko. »Premikati moramo, kdor le more, kdor lahko kaj pove, kdor se lahko oglasi, kdor lahko napiše pisma bralcev. Povedati moramo, da neke ideje in principi delujejo, drugi ne; da se ne rabimo še enkrat učiti in spet poslušati o nečem, kar očitno ne deluje. Navsezadnje tudi pomagati razumni levici, da se razvije,« podčrta sogovornik.

Sinočnji pogovor je odprl serijo pogovornih večerov »Ad Fontes – K (iz)virom«. FOTO: Janez Porenta

Vsi sposobni bodo ušli, sposobnih od zunaj pa ne bomo pritegnili

»Toliko sem star, da mi ni do tega, da bi se selil in iskal eksistenco nekje drugje, se pa absolutno ne čudim in ne morem zameriti mladim ljudem, ki gledajo okrog in si mislijo: zakaj pa ravno tukaj, zakaj ne bi poskušal nekje drugje? Na ta način nam bodo vsi sposobni ušli, nobenega sposobnega od zunaj pa ne bomo znali pritegniti,« svari Žiga Turk in upanje za državo vendarle vidi tudi v opravilni nesposobnosti zdajšnje vlade.

Vsak napor, vložen v to, da izobražujemo ljudi, ki bodo naprej izobraževali druge ljudi in ki bodo, kar tu slišijo, širili dalje v svojem okolju, je izjemno dragocen.

Prevečkrat se sklicujemo na izgovore

Zadnjih iskrenj med dvema strankama znotraj istega demokratičnega političnega pola, SDS in NSi, Turk ne problematizira in so po njegovem normalna, saj sta to dve različni, neodvisni stranki, ki se lahko med seboj tudi prepirata; pričakovanja, da takih konfrontacij ne bi smelo biti in bi morale vse desne stranke ubogati eno, pa so napačna. O samokritiki na desnici pa, da se prevečkrat sklicujemo na (sicer zelo dobre) izgovore, toda stanje stvari je takšno, kakršno je.

Naloga političnih strank je, da zmagajo

»Volivci moramo tem strankam dati nalogo, da morajo na volitvah zmagati. Naloga političnih strank je, da gredo po glasove tja, kjer so, in jih dobijo vsaj polovico. Naloga političnih strank je, da zmagajo, naloga raznih think tankov, univerz, fakultet, medijev in modrovalcev na simpozijih pa je, da govorijo, kaj in kako bi moralo biti, neodvisno od tega, ali je to ljudem všeč ali ne. Stranke pa se morajo boriti za glasove,« opozarja dr. Žiga Turk.

Toliko sem star, da mi ni do tega, da bi se selil in iskal eksistenco nekje drugje, se pa absolutno ne čudim in ne morem zameriti mladim ljudem, ki gledajo okrog in si mislijo: zakaj pa ravno tukaj, zakaj ne bi poskušal nekje drugje?

Bomo vedno le ponosna manjšina, disidenti, otoček v Rdečem morju?

Kot pravi, od stranke prevečkrat slišimo, da ji gre za stvar – za glasove ji mora iti! Kot primer izpostavi ameriške republikance ali angleške konservativce, ki so šli po glasove k delavskemu razredu in začeli zagovarjati nekatere protikapitalistične, protipodjetniške stvari – ker so bili glasovi tam. »Temu lahko rečemo pragmatizem, lahko pa se postavimo na stališče, da bomo vedno le ponosna manjšina, disidenti, otoček v Rdečem morju.«

Tradicionalne vrednote niso prirojene, zanje se je treba boriti

O Katoliški cerkvi v Sloveniji pa je Turk prepričan, da nima dovolj pokazati, da bi lahko in morala narediti več. Ker je pogovor tekel v prostorih Fakultete za pravo in poslovne vede v okviru Katoliškega inštituta, je poudaril, da brez izobraževalnega sistema in medijev ne moreš popravljati vrednot v družbi: »Naše tradicionalne vrednote niso prirojene, boriti se je treba zanje, vzgajati je treba vanje. In če nimaš celotne izobraževalne vertikale od vrtca do univerze, potem to ne gre, samo od sebe se ne bo zgodilo.«

Vsaki stvari, ki se je lotijo, ki bi jo spremenili, popravljali ali dopolnili, pravijo reforma.

Pedagoška fakulteta znotraj katoliške univerze

Po njegovem bi bilo treba Katoliški inštitut podpirati, kot inštitucija bi morala biti močnejša, v vsakem letniku bi morala imeti 50 študentov in temu primerno število profesorjev, kateder. »Vsak napor, vložen v to, da izobražujemo ljudi, ki bodo naprej izobraževali druge ljudi in ki bodo, kar tu slišijo, širili dalje v svojem okolju, je izjemno dragocen.« Turk na področju katoliške univerze največji potencial vidi v pedagoški fakulteti in ponavlja, da je treba postaviti prioritete in povedati, v kaj bo tudi Cerkev vlagala in v kaj ne.

Koliko božjih zapovedi slovenska pravna država sankcionira?

Ponovil je še besede Janeza Janše z nedavne okrogle mize, češ da naša civilizacija temelji na 10 božjih zapovedih: »Pa mi povejte, koliko od 10 božjih zapovedi slovenska pravna država sankcionira, koliko jih je kaznivih, če jih kršiš? Ne ubijaj in napol ne kradi, vse ostalo pa, kakor vam paše.« Ker je Cerkev še zadnji branik tradicionalnih vrednot, ki so tisočletja obstale ravno zaradi vere in Cerkve, mora to zgodovinsko vlogo odigrati tudi Cerkev v Sloveniji, je zaključil dr. Žiga Turk.