Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Sprejeti svoj križ in ga nositi

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 04. 09. 2022 / 06:51
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 04.09.2022 / 07:00
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Sprejeti svoj križ in ga nositi

Sprejeti svoj križ in ga nositi
Kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. FOTO: R. Zabukovec/arhiv Družine
Evangelij 23. nedelje med letom

Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti. Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um« (Mdr 9,14–15). Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec.

Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza.

Odločitev

Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice; da torej služi namenu, zaradi katerega je bil ustvarjen, ne pa, da gre njegovo življenje v prazno. Pa sploh ne gre za to, da bi moral človek umreti zgaran in uničen, nikakor, vendar pa z zavestjo, da je naredil, kar je moral in kar je lahko, tako se lepo umre. Ker nekaj pač moramo narediti, to pač opravimo. Mi smo na svetu s poslanstvom, ki ga lahko opravimo samo mi. Biti učenci. In k temu pomagajo dolžnosti, ki jih sprejmemo, saj odkrivajo ozadje človeka, njegovo poslanstvo.

Vendar ne tistih, ki nam jih naložijo drugi, ne tistih, ki jih je treba ubogati, temveč tiste, za katere se odločimo sami. Tiste, za katere čutimo, da jih moramo – in da smo jih hkrati sposobni – opraviti: »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati« (Lk 14,28–29).

Da se dobro živi in da se dobro umre, je treba postati učenec. Sprejeti svoj križ in ga nositi.

Uresničitev

Gre torej za to, da začnemo svoje dolžnosti sprejemati ne kot breme, temveč kot pot lastne uresničitve, nekaj, s čimer odkrivamo, kakšno nalogo ima Bog za nas. Sicer so dolžnosti samo zato, da vzbujajo krivdo, če jih ne opravimo. Tedaj postanejo breme; ali pa takrat, kadar jih dojemamo kot dokaz lastne vrednosti – in jih moramo opravljati zaradi drugih, ne zaradi sebe. Treba je torej poznati svoje sposobnosti in svoje meje. Šele tedaj dobro sprejemamo in tudi opravljamo svoje dolžnosti, šele tedaj dobro razumemo, katere sploh so naše dolžnosti in katere to niso. Je prostor, kjer se izvršuje naše poslanstvo, ker je treba nositi »svoj« križ, tako pravi Jezus, ne križa, ki so nam ga naložila pričakovanja družbe in družine, želja po dokazovanju in ugledu.

Da se dobro živi in da se dobro umre, je torej treba postati učenec. Sprejeti svoj križ in ga nositi.

Nalaganje
Nazaj na vrh