Tudi jaz si bom priredila pustolovščino! je sklenila, vrgla punčko na stol in odšla raziskovat. Odrasli so bili preveč zatopljeni v pogovor, da bi kaj opazili.

Na podstrehi ni bila še nikoli. Strašile so jo strme stopnice in težka, škripajoča vrata. A danes je bil dolgčas močnejši od strahu.

»Saj zmorem, saj sem že velika!« si je prigovarjala.

Počasi je odškrtnila težka vrata, da bi čim manj škripala.

Zgoraj jo je pričakala s prahom obložena tišina, ki pa ni bila strašljiva ali zlovešča, temveč nekako spokojna. 

Med strešniki si je pot v sobo utrl sončni žarek, v njegovi svetlobi pa se je vrtinčil prah. Nuša je obstala in zamaknjeno gledala v snop svetlobe, nato pa se je spomnila, da mora raziskati podstrešje.

Škatla, polna starih porumenelih časopisov, z rjuho prekrit fotelj in gajbica praznih kozarcev za vlaganje so bila slaba odkritja. Skoraj bi že odšla, ko je nekaj končno pritegnilo njeno pozornost. V kotu se je nekaj zabliskalo.

Na starem, umetelno izrezljanem lesenem križu je visel zlat Jezus. Tudi pri Nuši doma so imeli nekaj križev, a noben ni bil niti pol toliko lep.

»Tale križ bom kar vzela!« si je rekla. »Če je na podstrehi, ga babica gotovo ne potrebuje!«

Slaba vest ji kljub vsemu ni dala, da bi ga odnesla skrivaj.

Babica je bila navdušena nad Nušino najdbo. Ilustriracija: Kristina Krhin

»Babi, tole sem našla na podstrehi!« je zažgolela z najbolj sladkim glasom, kar jih je premogla. Izza hrbta je potegnila križ, dodala čudovit nasmešek in vprašala: »A mi ga da-aš?«

Mama se je sicer pozanimala, kaj je brez dovoljenja sama delala na podstrešju. A babica je bila navdušena nad Nušino najdbo in tako se je deklica izognila zasliševanju.

»Oh, ta križ! Vedno je stal na nočni omarici tvoje prababice,« je razlagala babica, medtem ko je od neznano kod potegnila vlažno krpo in ga skrbno obrisala. »Vsako jutro in vsak večer je pokleknila ob njem in zmolila. Potem si je dolge lase počesala in spletla v kito. Ko sem bila tvojih let, sem sedela ob njej na postelji, občudovala križ in njo. Ko sem se poročila, sva ga z možem, tvojim dedkom, dobila za darilo.«

»Zakaj si ga pa potem dala na podstreho?« se je začudila Nuša.

Babica je skomignila. »Včasih je stal v bogkovem kotu. Mislim, da smo ga enkrat po beljenju pozabili postaviti nazaj.«

»A ga potem lahko daš meni? Proooosiiiiim?« je Nuša goreče prosila. »Bom tudi jaz vsako jutro in vsak večer molila ob njem!«

Babica se je nasmejala in ji ga previdno izročila.

Doma je Nuša z nočne omarice umaknila špange, plastičnega ponija, knjigo, kup pobarvank in polomljenih barvic. V kuhinjskem predalu je poiskala čipkast prtiček in nanj postavila prababičin križ. Hotela je dodati še svečko, a ji mama ni dovolila, da bi se v sobi »sama igrala z ognjem«.

Nuša je že velikokrat slišala, da je podobna svoji prababici. Da bi jo posnemala, je, tako kot je obljubila, vsako jutro in vsak večer pokleknila pred Jezusa in molila. Zjutraj ga je prosila za lep dan, zvečer pa mu je pripovedovala o vsem, kar je doživela.

Nuša je križ posodila bratu. Ilustriracija: Kristina Krhin

Nekega večera je v njeno sobo vdrl Juš, se v zadregi popraskal za ušesom, nato pa izpljunil: »A si lahko malo sposodim Jezusa? Rad bi mu povedal, kako carski gol sem dal pri športu.«

Nuša je pristala pod pogojem, da ji ga čez pet minut vrne.

Jezus na križu se je sam pri sebi prav zadovoljno smehljal. Moral si je priznati, da že dolgo ni imel tako prijetne družbe.

Članek je bil objavljen v marčevski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!