Molitev ni bila le spomin na Jezusovo trpljenje, ampak tudi trenutek, ko smo prisluhnili zgodbam tistih, ki danes nosijo svoje križe na robu družbe. Postaje križevega pota so bile sestavljene iz osebnih izpovedi brezdomcev, ki so nastajale med pogovori s prostovoljci. Vsaka zgodba je odsevala bolečino, a hkrati iskala luč upanja.

Zbranost udeležencev križevega pota. FOTO: Miha Kopač

Srečanje je potekalo v mirnem in spoštljivem vzdušju. Več kot 30 brezdomcev in deset prostovoljcev se je zbralo v dnevnem centru, ki je bil do zadnjega kotička zapolnjen. Zgodbe brezdomcev so govorile o neuspehih, bolečini, zablodah in grehih. Izgubili so družino, zdravje ali službo, mnogi od njih so ostali brez vsega. Njihove izpovedi so bile pretresljive in polne obupa, a prav v skupni molitvi in v zavesti, da niso sami, je vznikalo upanje.

Srečanje je potekalo v mirnem in spoštljivem vzdušju. FOTO: Miha Kopač

Ko smo razmišljali ob postaji, kjer Jezus vzame križ na svoje rame, smo poslušali zgodbo brezdomke, ki je svoji materi storila veliko žalega zaradi odvisnosti, kar obžaluje. Danes se trudi za iskren odnos z mamo. Pri postaji, kjer Jezus pade tretjič, je brezdomec delil svoje padce v življenju. Od vsega ga najbolj boli, ker se v šoli ni učil in še danes ne ve, kaj hoče in kam gre. Želi si družine, toplega doma, nečesa svojega – a se hkrati sprašuje, ali je to sploh realno.

Jezusa pribijejo na križ. FOTO: Miha Kopač

V vsaki zgodbi smo prepoznavali delček resničnosti tistih, ki vsak dan izkusijo zavrženost, osamljenost in izgubo. Vedno znova se potrjuje, kako zelo ljudje na robu potrebujejo sočutno bližino in varen prostor, kjer lahko prejmejo košček doma, saj jim le to še lahko daje upanje za življenje.