Kadar gremo v gore, imamo pred očmi jasen cilj: ta ali oni vrh, na katerega se želimo povzpeti. Da bi pot končali kje drugje, navadno sploh ne pride v poštev. In vendar je lahko tudi izlet do kakšnega jezera, planote ali skalnatega roba zelo prijeten. Ko nas nič ne priganja navzgor in ko nam je bolj ali manj vseeno, kako daleč gremo, postane hoja čisti užitek. In ker se nam ne zdi škoda časa, zlahka postanemo podobni otrokom, ki jih vsakih par korakov premoti kakšna stvar. Seveda, ko pa je vse tako zanimivo – če gledaš na stvari z otroškimi očmi.



Tokrat se bomo odpravili do Krnskega jezera v Julijskih Alpah, ki spada med naša največja visokogorska jezera. Mimo njega vodi zelo priljubljena pot na Krn, zato se ob njem pogosto tare ljudi. Če vam gneča ni pri srcu, pojdite na pot sredi tedna. Sicer pa se da tudi ob sobotah in nedeljah v bližnji okolici najti kakšen miren in odmaknjen kotiček za počitek in lenobno predajanje toplemu sonc



Našo pot bomo začeli v zatrepu doline Lepene, pri Domu dr. Klementa Juga, do katerega pripelje asfaltna cesta iz vasi Soča. Nekaj metrov za domom nam smerokaz pokaže široko stezo, ki se v ključih vije po gozdnatem pobočju. Kljub gostim krošnjam, ki pot skrivajo pred soncem, nas hoja v breg hitro ogreje. Ravno prav ali že kar preveč? No, se bomo pa čez nekaj minut na križišču tem lažje odločili za najprimernejše nadaljevanje – za lahko ali zelo lahko pot. Če hodimo v skupini, moramo najbolj upoštevati sposobnosti najšibkejših, torej otrok in starejših. Tem je namenjena položnejša pot, ki je nekoliko daljša, a še udobnejša od »normalne«. Posebej pri otrocih moramo paziti na primeren tempo in dovolj pogostne postanke. Če jim bomo namreč s prenaporno hojo zagrenili izlet, prihodnjič preprosto ne bodo hoteli več z nami.



Zaradi gostega drevja pot ni razgledna, le tu in tam se vejevje toliko razmakne, da zagledamo globoko spodaj travnik in cesto, ki pelje proti domu. Vzpenjamo se enakomerno, še vedno v številnih zavojih, ki jih lahko vzamemo kot svojevrstno vajo v potrpežljivosti. Saj nas vendar vsak ovinek in vsak korak pripeljeta nekoliko više, čeprav se tega ne zavedamo. Naposled strmina nekoliko popusti in nad nami se začenja vse bolj svetlikati. V bližini zgornje postaje tovorne žičnice se lažja in »normalna« pot znova združita. Na vprašanje »Ali je še daleč?« lahko zdaj mirno odgovorimo, da ne. Ob vznožju Debeljaka gremo še rahlo navzgor, potem pa se spustimo do planinske koče, ki je od jezera oddaljena le petnajst minut.

Krnsko jezero leži v precej veliki kotanji, ki jo je izdolbel ledenik s Krna. Dolgo je kakšnih 400 metrov, široko 180 in globoko do 17 metrov. V njem živita dve vrsti rib: do deset centimetrov dolgi pisanec in precej večja jezerska zlatovščica, ki so jo vložili leta 1929. Jezero, ki je bilo nekoč znatno večje ter nekaj deset metrov globlje, nima nobenega stalnega pritoka in je več kot pol leta zamrznjeno.

Nad jezerom se na zahodu dviga 2041 metrov visoki Veliki Lemež, od jugovzhoda pa nanj pritiskajo pobočja približno sto metrov nižjega Velikega Šmohorja. Krn, ki s konico svojega značilnega nosu od časa do časa izgine v megličasti zavesi oblakov, je najlepše viden s severnega konca jezera. Od tod lahko pridemo na vrh v približno dveh urah in pol. Na nasprotni strani je najmogočnejša gmota Velike Babe, na katero nas v približno enakem času pripelje markirana pot od Koče pri Krnskih jezerih.



Ker smo se višjim ciljem za danes odrekli in se nam torej nikamor ne mudi, se lahko odpravimo raziskovat jezersko okolico. Pri tem skušajmo za seboj pustiti čimmanj pomendrane trave, potrganega cvetja in prevrnjenih skal. Hkrati ne pozabimo na previdnost, ki je v poletnem času v gorah potrebna zaradi kač. Že malce pazljivosti nam lahko prihrani precejšnje nevšečnosti. Seveda vsako šumenje še ne pomeni nevarnosti, kar nam je dokazala navadna krastača, ki se je skrivala med travo. Tudi ona se je prestrašila, saj smo navsezadnje precej večji od nje. Po začetnem presenečenju in nekaj nemirnih premikih pa je povsem obmirovala, tako da smo si jo ogledali čisto od blizu in jo celo fotografirali. Šele takrat, ko smo postali vendarle preveč vsiljivi, se je zrinila v varno zavetje pod bližnjo skalo.




Tokrat nismo opazili metuljev. Morda jih res ni bilo na spregled, ali pa je našo pozornost preveč pritegovalo barvito rastje. Na sivem ozadju melišča so najbolj izstopali rumeni cvetovi kernerjevega maka, ki so jim delali družbo šopi sternbergovega klinčka in grmiči dlakavega sleča. Med travo, kjer je bila pestrost še večja, pa sta med drugimi rastla glavičasti repuš in triumfettijev glavinec.

Verjetno bi odkrili še marsikaj zanimivega, če ne bi v nekem trenutku nepremišljeno pogledali na uro. In ugotovili, da je že pozno. Kaj hočemo, človek tudi na izletih dela napake.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Dom dr. Klementa Juga v Lepeni

Višinska razlika: 710 metrov

Dolžina vzpona: 2.30 ure

Težavnost: pot je lahka

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del)

Nedeljska maša
Tolmin: ob 6.15 in ob 8. uri.
Kobarid: ob 7.30 in ob 10. uri.
Bovec: ob 10. in 19. uri.