Samostalnik »krotkost« (gr. praútēs) odpira pomensko polje »prijaznosti, ponižnosti« in zaznamuje dostojanstvo in modrost človeka (Sir 10,28) ter milostljivost in milino žene (Sir 36,23: éleos). Krotkost skupaj z zaupljivo vero predstavlja kriterij izvolitve Mojzesa za voditelja naroda (Sir 45,4) ter skupaj s pravičnostjo in resnico oblikuje pravega vladarja (Ps 44,5). Krotkost zaznamuje tudi človeško krhkost in končnost (Ps 90,10), a je pomembna krepost, ki jo človek pridobi iz življenjskih preizkušenj in ponižanj (Ps 132,1). Krotkost je razumljena kot ponižno dojemanje samega sebe (gr. tapeinofrosýnē: Ef 4,2), ki izhaja iz drže ponižnosti pred Bogom in ponižanja pred ljudmi (1 Sam 1,11), a v zavedanju, da resnično povišanje daje Gospod (Lk 1,48). Kakor je Jezus sam bil krotak in ponižen (Mt 11,29) postaja njegova krotkost in dobrohotnost (1 Kor 10,1: epieíkeia) merilo in način vzgoje (1 Kor 4,21), ki temelji na osebnem zgledu (2 Tim 2,25), da so tudi besede življenja in odrešenja...