Papež Frančišek je v nadaljevanju katehez o krščanskem upanju med današnjo splošno avdienco govoril o krščanskem upanju in njegovih nasprotnikih.



Upanje nas v življenju drži pokonci in nas krepi, je dejal papež. Upanje poganja naše srce, da se ne ustavi, ampak da nenehno išče boljše življenje. Vsi, ki so odprtega srca, zaradi upanja sprejemajo bližnjega in ga želijo spoznati. Upanje je torej gonilo, da svojo življenjsko pot delimo z drugimi.

Upanje je spodbuda v srcu človeka, ki zapusti svoj dom, svojo zemljo in svojo družino ter se odpravi na pot, da bi našel boljše, dostojnejše življenje. Pa tudi spodbuda v srcu tistega, ki sprejema zahteve po srečevanju, spoznavanju in medsebojnem sporazumevanju. Upanje nas vabi, da svoje potovanje delimo z drugimi, na kar nas spominja tudi kampanja mednarodne Karitas, ki jo začenjamo danes. »Bratje in sestre, ne bojmo se deliti naše poti! Ne bojmo se deliti upanja!«

Kot vsaka dobra stvar na svetu pa ima tudi upanje svoje nasprotnike. Eden izmed njih je nasičenost. Kdor je bil v življenju deležen vsega, pogosto ni več sposoben, da bi si v življenju še česar koli želel.

Drugi nasprotnik je praznina duše. To je »ena najhujši ovir za upanje, sploh za duhovno življenje kristjana.« Menihi prve Cerkve so te nasprotnike gorečnosti za dobro imenovali »opoldanski demoni«, ki človeka popadejo v vročini dneva in se izražajo v lenobi, brezvoljnosti, naveličanosti, nemiru in nesposobnosti, da vztrajamo pri eni stvari.

»Ko naše moči opešajo«, tako Frančišek, »in je bolj proti notranji eroziji našega življenja težak, se lahko vedno zatečemo k Jezusovemu imenu in molimo: Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me!«

Če je Jezus premagal svet, lahko v nas premaga vse, kar se upira dobremu. Če je Bog z nami, »ne bomo oropani nobene kreposti, ki jo nujno potrebujemo za življenje. Nihče nam ne bo odvzel upanja«.

Vir: kath.net
Foto: splet