Kot opazovalec dogajanja pa ne morem mimo dveh ključnih ugotovitev: pospešenega zavedanja, da Zahod brez krščanstva nima prihodnosti, ter dejstva, da tisto, kar gibanje ARC šele sedaj boleče odkriva, v Srednji Evropi poznamo že stoletja.

Nekateri izmed slovenskih udeležencev conference (z leve): Tone Rode, Martin Nahtigal, Nuno Soares in Filip Veber. FOTO: Arhiv Martina Nahtigala

Kaj se je dogajalo in kdo vse je nastopal?

Tridnevni dogodek je bil zasnovan kot prehod od diagnoze civilizacijskih problemov k iskanju konkretnih rešitev, pri čemer so se zvrstile razprave o ekonomiji, tehnologiji, družini, energetiki in pomenu krščanske dediščine. Kljub hudemu vročinskemu valu v Londonu je med udeleženci veljal strog formalni kodeks oblačenja, med posameznimi paneli pa je v živo igrala klasična glasba, kar je dogodku dalo poudarjeno resnoben in dostojanstven ton. Konferenca je pritegnila ogromno medijske pozornosti; osrednji britanski mediji, kot sta The Telegraph in Times Radio, so dogajanje prenašali kar iz studiev na samem prizorišču.

Seznam govorcev je združil najvidnejša imena svetovne konservativne politike in intelektualne sfere. Med politiki so nastopili nekdanja britanska ministrica Kemi Badenoch, vodja stranke Reform UK Nigel Farage, predsednik ameriškega predstavniškega doma Mike Johnson, guverner Virginije Glenn Youngkin ter ameriški minister za energetiko Chris Wright.

Intelektualni in kulturni del so zastopali ustanovitelj ARC Jordan Peterson, ugledni teolog Os Guinness, kolumnist časnika New York Times Ross Douthat, harvardski profesor Arthur Brooks, ameriški evangeličanski komentator Eric Metaxas, publicist Rod Dreher ter borka za človekove pravice Ayaan Hirsi Ali. Prisotnih je bilo tudi okoli 1.000 izbranih »mladih voditeljev«, ki so v London prišli iskat alternative sodobnim progresivnim izobraževalnim in tehnološkim narativom.

Dva koraka zadaj: Anglo-ameriški okvir in srednjeevropska tradicija

Gibanje ARC je v svojem bistvu in zaledju izrazito anglo-ameriški in avstralski projekt. Njegovo jedro sestavljajo ameriški in britanski s poudarkom na hiperindividualizem in prosti trg. Zaradi te specifične prevlade in drugačnega zgodovinskega razvoja so misleci tega gibanja v marsičem vsaj dva koraka zadaj. Dolgo so verjeli, da je mogoče družbo ohraniti zgolj s svobodnim podjetništvom in tehničnimi svoboščinami.

V tem smislu je Srednja Evropa tista, ki bi lahko ponudila rešitev. Tradicija Srednje Evrope – zgrajena na suverenosti, katoliškem socialnem nauku, subsidiarnosti in trdni lokalni skupnosti – je nekaj, kar nas naravno in jasno druži. Na udeležencih konference ARC je, da to srednjeevropsko resnico v polnosti sprevidijo, saj le zdrava mera skupnostne odgovornosti preseže goli individualizem. Vendar pa so očitni vsebinski premiki v to smer na londonski konferenci že izjemno opazni in obetavni.

Glavna konferenčna dvorana v Olympia centru v Londonu. FOTO: Martin Nahtigal

Krščanstvo kot edini nosilni »oder« Zahoda

Glavni poudarek konference, ki predstavlja prelomen premik v sodobnem konservativnem mišljenju, je spoznanje o nujnosti večje prisotnosti in vloge krščanstva pri obnovi Zahoda. Judovska intelektualka Melanie Phillips je v svojem nastopu ostro opozorila, da so temelji svobodnega sveta in modernosti zgrajeni na hebrejskem Svetem pismu, ki ga je posredovalo krščanstvo. Krščanstvo je po njenih besedah zgodovinski »oder« (scaffolding) Zahoda; z rušenjem tega odra ne moremo pričakovati, da bo civilizacijska zgradba še naprej stala.

Nekdanja muslimanka in borka za človekove pravice Ayaan Hirsi Ali je zbranim nalila čistega vina: ni alternative tistemu, kar je zgradila krščanska zahodna civilizacija. Odgovor na propad institucij ni v površinski kulturni religioznosti, temveč v pristnem prebujenju. Teolog Johannes Hartl je zbrane opomnil, da civilizacije ne moremo rešiti zgolj z moraliziranjem ali politiko, temveč potrebujemo osebno spreobrnitev in vrnitev k pristni molitvi.

Preddverje glavne konferenčne dvorane, kjer je vedno potekala živahna debata, izmenjava izkušenj ter pogovori z nastopajočimi. FOTO: Martin Nahtigal

Past umetne inteligence in simbolni odgovor Jonathana Pageaua

Tehnologija, od katere si je Zahod obetal odrešenje, postaja eden glavnih pospeševalcev antropološkega zloma. Na konferenci je bila močno izpostavljena tematika digitalizacije in umetne inteligence (AI). Katoliški mislec Ross Douthat je opozoril na proces »digitalne substitucije«, kjer pristne, osebne odnose zamenjujemo za navidezno popolne, a prazne spletne izkušnje. Rod Dreher je umetno inteligenco označil za neposredno grožnjo, celo »diabolično« tolažbo, ki ljudi in predvsem mlade oddaljuje od realnosti in pravega medčloveškega stika.

V tej luči je bilo ključno tudi sporočilo in govor Jonathana Pageaua, uglednega ikonorezbarja, misleca in člana svetovalnega odbora ARC. Njegov pristop in prisotnost ponujata globok pravoslavno-krščanski in simbolni odgovor na tisto, kar umetna inteligenca uničuje. Pageau nas opominja, da razčlovečenju in digitalni praznini ne moremo ubežati le z regulacijo, temveč z vrnitvijo k svetemu, k utelešenim odnosom in ponovnemu odkritju krščanske simbolike, ki edina daje svetu smisel in pravo hierarhijo vrednot. Praznino, ki jo za sabo pušča dekonstrukcija in tehnološki kaos, lahko napolni le vrnitev k Božjemu redu.

Čas za povezovanje in slovenski jutri

Obnova se ne bo zgodila sama od sebe. Potrebujemo t. i. transformativna omrežja in zavest, da imamo v slovenski katoliški tradiciji, suverenosti in kulturi že vse tisto, kar na Zahodu obupano iščejo in poskušajo na novo zgraditi. Mediji, kot je Družina in prenovljeni Slovenski čas, ostajajo tisti nujni in rodovitni gnojilni substrat, brez katerega ni rasti. Na nas je le – kot so pozvali v Londonu –, da prevzamemo osebno odgovornost, zavrnemo lažne digitalne utopije ter s krščanskim pogumom postanemo dejanski graditelji te nove »dobe rekonstrukcije«.