Krščanstvo po vsem svetu bi moralo nujno spoznati, da morajo v deželah na Bližnjem vzhodu tudi v prihodnosti še naprej živeti kristjani in tam imeti ugodne razmere za življenje: to ugotavlja avstrijski izvedenec za vzhodne Cerkve Dietmar Winkler. Izrael in sosednje države so »zibelka krščanstva«, je v pogovoru za avstrijske medije poudaril salzburški profesor za patristiko in cerkveno zgodovino. »Če bo zibelka prazna, bo Sveta dežela postala zgolj turistični cilj in kristjani po vsem svetu bomo izgubili svoje korenine. Rastlina brez korenin pa oveni,« opozarja Winkler.

Trenutno se dejansko dogaja »eksodus« kristjanov iz svetopisemskih dežel, ki bi lahko privedel do njihovega popolnega izginotja s tega območja, meni avstrijski profesor. To posebej velja za Sirijo in Irak, v Egiptu so razmere zaenkrat razmeroma stabilne, medtem ko v Izraelu in Palestini število kristjanov sicer ostaja več ali manj nespremenjeno, vendar v luči občutno nižje rodnosti v primerjavi z judi ali muslimani vendarle upada, pojasnjuje Winkler.

Množično izseljevanje seveda nikogar ne čudi: »Kakšno prihodnost pa imajo ljudje na ograjenem zahodnem bregu Jordana? In kaj naj počnejo v Iraku, če imajo visoko izobrazbo in ne dobijo nobenega dela?« Vzhodni kristjani na zahodu ne iščejo zgolj gospodarskih prednosti, »temveč tudi mir, stabilnost in možnosti za svoje družine, okolje, v katerem bi lahko odraščali njihovi otroci.« Njihov dom, kjer že od 7. stoletja dalje živijo kot manjšina, pa ima uničeno infrastrukturo, negotove razmere in ponekod tudi oborožene spopade.

Bogastvo in dediščina

Vzhodni kristjani s svojimi različnimi izročili ob tem predstavljajo »veliko bogastvo« in »kažejo, da je bilo krščanstvo že od nekdaj pluralno«: navsezadnje je že od vsega začetka delovalo v sirsko-aramejskem, koptskem, grškem, armenskem, latinskem, indijskem in etiopskem kulturnem izročilu, je pojasnil avstrijski izvedenec. »Krščanstvo je vera, ki se lahko zrcali v vseh kulturah.« Izredno pomembno je tudi skupno pričevanje, ki da zahteva zunanji pritisk, recimo na področju nadkonfesionalnega sodelovanja pri človekoljubni organizaciji Karitas. Večina vzhodnih kristjanov se ne istoveti s posamezno veroizpovedjo, temveč se imajo za kristjane.

Dediščina, ki jo ohranjajo kristjani na Bližnjem vzhodu, je izredno pomembna za celotno krščanstvo, poudarja cerkveni zgodovinar: »Če ni vel navzočnosti v domovini, če obstaja le še diaspora, se bo ta dediščina spremenila. Treba je torej izreči: ali vse ohranjamo povsem ozko in konservativno, kar preprečuje vključevanje v kulturo dežele gostiteljice, ali pa pride do popolnega izenačenja, s čimer se bo vzhodna dediščina povsem izgubila.«

Za muslimansko večino v arabskih državah so kristjani še vedno »temeljni dejavnik v družbi«, predvsem zaradi njihovega delovanja na področju izobraževanja, je poudaril Winkler. »Kdo pa lahko pomaga muslimanom, da se iztrgajo iz spirale verskega skrajništva, če ne kristjani?« Po Winklerjevih besedah je »posebna lastnost krščanstva, da zna iz vere črpati moč in stati ob strani bližnjemu«, ali, če to povemo z versko prispodobo, »kristjani so sol zemlje«.

Verska svoboda in državljanske pravice

Winkler v pogovoru za avstrijske medije spodbuja, da bi si morala Evropa poleg podpore kristjanom na Bližnjem vzhodu prizadevati tudi za širjenje svojega modela »pristne mnenjske in verske svobode«. Ta bi morala veljati tudi za Jazide, druze ter – glede na državo – šiitske in sunitske manjšine, saj tudi muslimani na Bližnjem vzhodu ne uživajo verske svobode: »Ne smejo se spreobrniti ali se odločiti, da ne bodo več verovali.« Za kristjane ureditev geta ni rešitev, pač pa morajo biti deležni »resničnih državljanskih pravic«. Kot je pogovor sklenil Winkler: »Dejanski problem ni islam, temveč skrajništvo, ki vero zlorablja v politične namene.«

Vir: kath.net
Foto: splet