Duhovnik Alek Zwitter je osrednji predavatelj letošnjega pastoralnega tečaja. Že vrsto let ga organizira Pastoralna služba v vseh šestih škofijah v septembru. Danes ima kot zadnja pastoralni tečaj mariborska nadškofija v Slomškovemu zavodu na Vrbanski. Pred tem pa so se duhovniki, kateheti, redovnice, redovniki in drugi pastoralni delavci že zbirali: v novomeški škofiji v Baragovem zavodu (5. 9.), v koprski na Mirenskem gradu (6. 9.), v celjski v Celju pri sv. Jožefu (7. 9.), v murskosoboški v Veržeju (11. 9.), in v ljubljanski v Zavodu sv. Stanislava (13. 9.). Povzetek predavatelja Aleka Zwittra smo že objavili v 38. številki, na prošnjo številnih duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev pa danes, po zadnjem predavanju, obljavljamo predavanje na temo zakramenta krsta v celoti na spletni strani.

Alek Zwitter:

ZAKRAMENT SVETEGA KRSTA IN TEOLOGALNE KREPOSTI

Namen tega predavanja ni v podajanju celovite teologije krsta, ni v opisu vseh bistvenih razsežnosti tega temeljnega krščanskega zakramenta. Želel bi izpostaviti tri teološko-duhovne vidike krsta, ki nas danes lahko posebej nagovarjajo, ki imajo za naš prostor in čas močne pastoralne posledice. Ti trije vidiki so, kot bo razvidno v nadaljevanju, tesno povezani s tremi teologalnimi krepostmi: vero, ljubeznijo, upanjem.

1. Krst in izpovedovanje vere

V začetku tega razmišljanja o povezavi med temeljnimi vidiki krsta in tremi teologalnimi krepostmi, vero, upanjem in ljubeznijo, bi rad poudaril bistveno in neločljivo vez med zakramentalnim dejanjem krsta in izpovedovanjem vere. Ko so v apostolski dobi krščevali izključno odrasle katehumene, je katehumen vstopil v baptisterij, napolnjen s krstno vodo, ter odgovoril na tri zaporedna vprašanja: »Veruješ v Boga Očeta vsemogočnega …? Veruješ v Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina, Gospoda našega? Veruješ v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov … večno življenje?«

In ko je kandidat trikrat odgovoril z »verujem«, je bil naposled lahko krščen. Krst sledi izpovedovanju vere. Nekateri zgodnji dokumenti – npr. Gelazijev zakramentarij (7. st., Rim)– pričujejo o tem, da so včasih krščevali celo tako, da je vsakokratni potop v krstno vodo sledil izpovedi vere v eno od treh božjih oseb: »Veruješ v Boga Očeta… ?« »Verujem…«, in krstitelj je potopil novokrščenca prvič v vodo. Dejansko obred krsta v teh zgodnjih krščanskih obrednikih sestoji le iz dveh elementov: izpovedi vere s strani novokrščenca ter zakramentalnega dejanja krsta s strani krstitelja.

Sveti Bazilij govori o tej povezanosti med vero in zakramentom na čudovit način: »Resnično, vera in krst, ti dve obliki odrešenja, sta druga z drugo povezani in neločljivi; kajti če vera prejema iz krsta svojo (po)polnost, krst temelji na veri … Izpoved vere, ki vodi k odrešenju, mora priti najprej, in krst, pečat naše privolitve, ji sledi takoj zatem.« Saint Basile, Traité du Saint Esprit, 20, 28.

Svetega Avguština imamo lahko za začetnika teologije »ex opere operato«: v boju zoper donatiste, ki so veljavnost krsta povezovali s svetostjo krstitelja, je poudaril delovanje zakramenta samega – misel, ki jo je kasneje razvila sholastična teologija in tridentinski koncil. In vendar Avguštin rad poudarja, kako zakrament zahteva svobodno sodelovanje človeka. Pogosto navaja evangeljski primer krvotočne žene (Mt 9). Zaradi dejstva ženine vere je ob dotiku Kristusovega plašča izšla moč in žena je bila ozdravljena. Afriški doktor pogosto spominja, da so se Jezusa mnogi fizično dotaknili, samo nekateri pa so se ga dotaknili v veri. Samo tem lahko Jezus tudi danes pravi: »Zaupaj, …, tvoja vera te je rešila.« (Mt 9, 22)

Tako so zakramenti tudi danes vidna znamenja Kristusove nevidne božanskosti. Po njih se naša vera lahko srečuje z Odrešenikom. So zunanji objektivni izraz naše notranje subjektivne vere. Oz. povedano drugače, če pogledamo s Kristusove strani: Bog odgovarja na človekovo dejanje vere s tem, da mu po zakramentih daje svojo milost. (V zakramentih gre tako za božji odgovor milosti na izraženo vero človeka).

Krst je torej utemeljen na veri. Če je to v primeru krsta odraslih katehumenov povsem razvidno, je to pri krstu majhnih otrok, ki predstavlja pri nas še vedno veliko večino krstov, manj razvidno. V tem primeru otroci prejmejo zakrament na osnovi vere odraslih, ki jim stojijo ob strani. Od tod razumemo bistvenost pouka otrok v veri. Spomnimo se na tem mestu sklepnega obreda »Efeta« v krstnem obredniku, ki ga najbrž malokrat apliciramo: »Gospod Jezus, ki je dal gluhim slišati in nemim govoriti, naj ti podeli, da bi kmalu mogel dojeti njegovo besedo in izpovedati vero v hvalo in slavo Boga Očeta.« (Obrednik Krščevanje otrok)

Na tej točki ne želimo vstopati v problematiko zgodnejšega ali kasnejšega krščevanja otrok. Rad bi predvsem poudaril bistvenost vloge duhovnika kot vzpodbujevalca vere. Kot smo lahko prebrali v drugem delu letošnjega pastirskega pisma, »imajo vsi krščanski starši, ne glede na osebni položaj, pravico krstiti svoje otroke, če le imajo pri tem iskrene namene in obljubijo, da bodo po svojih najboljših močeh otroke vzgajali v veri.« Vedno pogosteje se srečujemo s krsti otrok, ki prihajajo iz neurejenih ali razbitih partnerskih odnosov. Toda ne »kaznujmo« otrok s tem, da jim zaradi neurejenih družinskih razmer odrečemo pravico do krsta. Če nas torej kdorkoli prosi za krst, je potrebno zaupati, da ga je k temu nagnila vsaj določena vera. Pogosto je ta vera v stanju kali in skoraj povsem neartikulirana. Pogosto imamo opravka s spečimi kristjani. Vendar to ne sme biti razlog za jezo in obsojanje, ampak za veselje, da jih lahko ob pripravi na krst ter ob samem dogodku krsta vsaj malo prebudimo. Bistveno je, da nismo zgolj podeljevalci zakramentov ampak hkrati in predvsem oznanjevalci, misijonarji. Od tod v naše pastoralno življenje priteka novo veselje.

»Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša, z vselej na široko odprtimi vrati. Eno od dejanskih znamenj te odprtosti je, da imamo povsod cerkve z odprtimi vrati. Tako človek, če hoče slediti navdihu Duha in se približa, ker išče Boga, ne naleti na hladnost zaprtih vrat. Obstajajo še druga vrata, ki prav tako ne smejo biti zaprta. Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja, zato tudi vrata zakramentov ne smejo biti zaprta iz kateregakoli razloga. To velja predvsem za tisti zakrament, ki je »vrata«: krst. … Ta prepričanja imajo tudi pastoralne posledice. Poklicani smo, da jih upoštevamo s preudarnostjo in smelostjo. Pogosto se obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci. Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.« Papež Frančišek, Veselje evangelija, 47.

2. Krst in graditelji občestva (vključevanje v občestvo)

Drugi vidik, ki ga želim podčrtati, je neločljiva povezanost med svetim krstom in integracijo v občestvo Cerkve. Tako zapiše de Lubac: »Zakramenti so kot sredstva odrešenja istočasno tudi sredstva edinosti. S tem ko uresničujejo ustvarjajo oz. krepijo edinost človeka s Kristusom, hkrati uresničujejo ustvarjajo in krepijo njegovo povezanost s krščanskim občestvom. In ta drugi vidik zakramenta, socialni vidik, je tako intimno povezan s prvim vidikom, da se kristjan včasih celo predvsem preko povezanosti s skupnostjo povezuje s Kristusom.« Henri de Lubac, Catholicisme, 57.

Prav ta občestveni vidik je v današnji individualistični kulturi pogosto odrinjen na stran; zakramenti, konkretneje zakrament krsta ne ustvarjajo predvsem ali samo individualnega odnosa med dušo in Kristusom, ampak hkrati nujno vgrajujejo krščenca v Kristusovo telo – Cerkev. O tej neločljivi povezanosti mističnega in socialnega vidika govori že sveti Pavel v prvem pismu Korinčanom: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo … « Sveti Irenej razvije čudovito podobo te socialne razsežnosti delovanja krstne milosti. »Kakor brez vode zgolj s suhim zrnjem ni mogoče ustvariti enega samega testa, enega samega kruha, tako tudi mi, ki smo številni, ne moremo postati ena stvar v Kristusu, brez vode, ki prihaja z neba. Zato naša telesa prejemajo po krstu edinost, ki vodi v večno življenje.« Sveti Irenej, Adversus haereses 3, 17, 2. Krstna voda nas torej istočasno povezuje z Bogom, dela božje otroke ter vrašča v bratsko občestvo Cerkve.

Pomenljivo je, da pri krstu odraslih že od najstarejših časov zakramentu krsta sledi neposredno prejem obhajila. Evharistija, ki sledi krstu, takorekoč na fizični način vgrajuje novokrščence v Kristusovo telo, Cerkev. Vsi smo namreč deležni istega kruha. Pri evharistiji je vidik edinosti navzven še jasneje viden kot v primeru zakramenta svetega krsta. »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha«. (1 Kor 10, 17) Evharistija, ta zakrament edinosti (signum unitatis, vinculum caritatis) Sveti Avguštin, In Io. ev 16, 13., prenavlja, krepi in poglablja pripadnost Cerkvi, ki se je pričela s krstom. Krst torej ni dosegel svojega polnega pomena, če krščenec končno ni zaživel bratske ljubezni, če ni doživel lepote povezanosti krščenih v Kristusu.

Lepota občestva Cerkve je edinstvena. Zaradi napak kristjanov v preteklosti, ki jih mediji tako radi ponavljajo in poudarjajo, se te enkratnosti premalo zavedamo. Edinost, ki jo lahko izkusimo v Cerkvi, je drugačna od povezanosti, ki jo ponuja katerokoli zgolj človeško združenje. Tu ne gre le za povezanost na ravni skupnega površnega interesa, ampak za najglobljo edinost Božjih otrok. Te edinosti ni mogoče doživeti drugje, kakor samo v občestvu Cerkve.

Tečaj Alfa, ki sestoji iz 10 intenzivnih srečanj, namenjenih uvajanju odraslih (nekrščenih ali pa oddaljenih) v krščanstvo, zelo poudarja pomen osebnih prijateljstev v Kristusu. »Ljudje prihajajo v Cerkev iz mnogih razlogov, toda v njej ostajajo zlasti zaradi enega, kadar tam najdejo prijatelje.« Nicky Gumbel, Telling others, 107. Izkušnje voditeljev tega tečaja so pokazale, da se zakoreninijo v občestvu Cerkve tisti, ki so v njem našli vsaj tri prijatelje. Pomembno je torej, da voditelji majhnih pogovornih skupin osebno spoznajo udeležence in se zanje zanimajo.

Kako bistveno je torej, da znamo tisti, ki smo udeleženi v procesu krstne pastorale sprejeti oddaljene in jim pomagati najti svoj prostor v občestvu Cerkve. Prvi možen konkreten korak na tej poti je krščevanje otrok v okviru nedeljske svete maše. Takšen način je utemeljen vsaj iz dveh razlogov. Prvič teološko, ker nakazuje naravnanost krsta na evharistijo, ki ga hrani in poglablja. Drugič pastoralno, ker poudarja, da krst krščenca odpira v širše občestvo, ki presega zgolj privatni družinski okvir.

Zmotno bi bilo torej pričakovati, da bodo od Cerkve oddaljene družine, ki prosijo za krst otroka, ali odrasli katehumeni najprej na popoln način izpovedali vero, ter se nato vzorno vključili v občestvo Cerkve. Pogosto se dogaja ravno nasprotno. Oddaljeni najprej začutijo lepoto občestva Cerkve, v njej začutijo sprejetost in Božjo navzočnost, ter se šele zatem podajo na pot oblikovanja osebne vere.

3. Krst in pastorala v Svetem Duhu

Zakrament krsta, ki podarja odrešenje, ki nas pridružuje Kristusovi smrti in vstajenju ter nam podarja dar odpuščanja, najde svojo končno uresničitev v življenju po Svetem Duhu. Prisluhnimo slikovitemu Lubacovemu citatu:

»Bog ni želel rešiti človeštvo kakor razbitino (razvalino): v njem je želel vzbuditi življenje, njegovo lastno življenje. Kristus torej ni prišel, da bi nas nadomestil ... ampak da bi nam dal moč, da bi se lahko po njem dvignili do Boga ... Od tedaj mora človeštvo aktivno sodelovati pri svojem odrešenju.« Henri de Lubac, Catholicisme, 187-188.

Krstna voda hkrati simbolizira več duhovnih resničnosti. Najprej odmrtje grehu in staremu življenju, ki je potopljeno v njej. Zatem predstavlja čisti studenec, ki očisti dušo madeža izvirnega greha ter vseh osebnih grehov in jo znova postavlja v stanje prvotne svetosti. In končno, voda predstavlja novo življenje, življenje, ki je utemeljeno v navzočnosti Svetega Duha v krščencu. Pokrstno maziljenje s krizmo govori nazorno o tem, da je novokrščenec maziljen s Svetim Duhom. Kakor so bili namreč v Stari zavezi nekateri božji izvoljenci (preroki, kralji, duhovniki) maziljeni za posebne naloge in po tem dejanju napolnjeni z božjim Duhom, tako postane po maziljenju s sveto krizmo vsak krščenec tempelj Svetega Duha. Odslej naj bi bil tisti, ki bo ključno usmerjal njegovo življenje, Sveti Duh, tretja Božja oseba.

Janez Krstnik naznanja, da bo Jezus tisti, ki bo krščeval v Svetem Duhu (Jn 1, 33). Sveti Duh je tisti, ki je obudil Jezusa od mrtvih (Rim 1, 4; 8, 11); Sveti Duh je tudi tisti, ki nas krščene rojeva za novo življenje. V Svetem Duhu prejemamo upanje na večno življenje. V Svetem Duhu kličemo Aba, Oče. Sveti Duh je tisti, ki odpira naš intelekt, da lahko razumevamo Božje resničnosti. Sveti Duh je Duh kontemplacije. Sveti Duh zbira Cerkev v bratskem agape. Sveti Duh je preprosto Duh evangelija, zgoščen v blagrih.

Če je torej cilj krsta in vsega krščanskega življenja zaživeti čimbolj polno v Svetem Duhu, je ključno, da tudi naše pastoralne dejavnosti potekajo v tem istem Duhu. Kako naj bi namreč vodili druge k čimbolj polnemu življenju Duha, če naše delovanje ni zakoreninjeno v tem istem Duhu? Pri tej točki bi se rad še nekoliko zadržal v tem zadnjem, tretjem delu. Kajti način oz. duh v katerem pastoralno delujemo, je pogosto pomembnejši od posameznih pastoralnih metod ali katehetskih tehnik. »Evangeliziranje z duhom se zelo razlikuje od kopičenja nalog, ki jih doživljamo kot težko obveznost, ki jo zgolj prenašamo ali sprejmemo nase kot nekaj, kar nasprotuje lastnim nagnjenjem in željam. Kako bi si želel najti prave besede, da bi spodbudil novo obdobje evangelizacije, bolj vnete, vesele, velikodušne in smele evangelizacije, ki jo povsem napolnjujeta ljubezen in nalezljivo življenje!« Papež Frančišek, Veselje evangelija, 261.




Po krstni milosti, po življenju v Duhu, torej lahko deležimo pri Božjem življenju. Krščanska popolnost in prava krščanska rodovitnost ni utemeljena na moralni popolnosti niti na naših človeških darovih. Odvisna je od naše zmožnosti odpreti se božjemu življenju. To božje življenje se konkretno kaže v treh teologalnih krepostih: veri, upanju in ljubezni. Drugače povedano, moč Božjega življenja, ki se pretaka v nas, se konkretno izraža v veri, upanju in ljubezni, ki jih premoremo.

Med temi tremi teologalnimi krepostmi, bi rad še posebej izpostavil upanje. Mislim, da je krepost upanja v tem času in znotraj naše evropske kulture na posebni preizkušnji. Naši pastoralni nagovori oz. homilije pogosto pričujejo o razsežnosti vere, t.j. osebne zakoreninjenosti v odnosu do Jezusa Kristusa. Prav tako ne moremo reči, da je po naših občestvih odsotna ljubezen. Perspektiva upanja, nujno notranje povezana z novim svežim misijonarskim poletom, pa je pogosto v naših mislih, besedah in dejanjih skorajda odsotna. In vendar, »če je Bog z nami, kdo bo zoper nas?« (Rim 8,31) »Tudi če doživljamo temna obdobja in slabosti Cerkve, se krščansko oznanilo nikdar ne postara. Jezus Kristus mora razbiti tudi turobne vzorce, v katere smo ga domnevno vklenili in nas preseneča s svojo nenehno Božjo ustvarjalnostjo.« Papež Frančišek, Veselje evangelija, 11. Še tako težke zunanje okoliščine ne morejo v nas nikoli popolnoma zamegliti evangelijskega upanja, ki je sad delovanja Svetega Duha v nas. Seveda pod pogojem, da tega Svetega Duha nenehno kličemo v svoje življenje.

Dejansko imamo razlogov za dvom in obup vedno dovolj. Vedno se lahko pritožujemo, da so mediji naperjeni proti nam, da ustvarjajo o Cerkvi krivično podobo, da smo današnji kristjani vedno bolj marginalizirani s strani prevladujočih elit. »Tegobe našega sveta – in tegobe Cerkve – nam nikdar ne bi smele biti opravičilo za zmanjševanje naše zavzetosti in gorečnosti … Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja če popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente.« Papež Frančišek, Veselje evangelija, 84 in 85.

Naše temeljno upanje je torej v Bogu ljubezni, s katerim lahko stopamo v stik in ki ga bomo nekoč gledali iz obličja v obličje. To niso le abstraktne besede ampak najgloblja, najbolj konkretna resničnost našega duhovnega življenja. Sveti Duh je tisti, ki poživlja v nas to osrednje upanje in ki nas dela vse krščene za misijonarske učence. Sveti Duh je vitalni princip Cerkve, je dejanski arhitekt Cerkve, njen vodnik, oskrbovalec njenega bistva. Živeti resničen apostolat, delovati pastoralno rodovitno pomeni torej predvsem sodelovati s Svetim Duhom. Ker je Sveti Duh tisti, ki gardi Cerkev, ki pozna vse njene mere, vse njene razsežnosti, do zadnje podrobnosti, je potrebno da ga spoštujemo. On je tisti, ki dejansko deluje, mi smo samo njegovi instrumenti. Zato je prvi korak, ki ga je potrebno v apostolatu storiti, da smo v edinosti s Svetim Duhom.