Samostalnik »kruh« (hebr. leḥem; gr. ártos) ima širok pomenski spekter, saj pomeni tako živež (1 Mz 41,54-55) kakor tudi življenje v blagostanju (2 Mz 16,3-4), občestveni obed prijateljev (Ps 41,10) ter znamenje gostoljubnosti in prijateljstva (1 Mz 18,5). Blagoslov in življenje ne izhajata iz človekove gotovosti (5 Mz 8,3), temveč iz odnosa z Bogom, ki daje sejalcu seme in kruha lačnemu (Iz 55,10) ter skrbi za človeka s kruhom iz nebes (Ps 78,24-25). Če človek pozabi, da Gospod blagoslavlja življenje (2 Mz 23,25), se obrne stran od Boga k malikovanju (Iz 44,15) in se preda lastni krivičnosti (Ps 14,4), se Bog od človeka umakne in ga prepusti nemilosti lastne samozadostnosti (Iz 3,1), kar človeka vodi v izkušnjo kruha stiske in solz (Ps 80,6).
Bog pa ne pozablja človeka, saj želi, da bi bil deležen obeda nebeškega kraljestva (Lk 14,15), zato v Jezusu prihaja kot živi kruh (Jn 6,35). Človek zmore tako prositi in izročiti svoje življenje Bogu Očetu (Lk 11,3) ter ob­enem poskrbeti za bližnjega (Iz 58,7; Lk 11,5). V lomljenju kruha skupnost obhaja spomin Jezusove daritve, deli svoje življenje (Apd 3,42) in živi svojo istovetnost: živi kot občestvo Kristusovega telesa (1 Kor 10,16-17).