Kadar dobimo obisk iz tujine, je sprehod do tržnice, kar pomnim, ena prvih obveznih »destinacij«. Med tednom ali v soboto, saj tukaj ni tako kakor drugod: tu tržnica živi, zares živi – vsak dan. Tudi kadar ni nikogar iz tujine, je obisk tržnice – dogodek. Spomladi, pred veliko nočjo, poleti, jeseni, pozimi, pred božičem. Od butarice do smrečice, od prve solate do marelic in seveda do rož ob prazniku ali kar tako, za lepši dan. Ne na veliko, na drobno. Prostor srečanj, zgodovine, zgodb.

Kakor je polna zgodovine in zgodb nežna in prefinjena okolica, ki tržnico obdaja. Od Ciril-Metodovega trga med stavbo nadškofije in stolnice do Plečnikovih tržnic, mimo semenišča, ki za impresivnim portalom skriva tudi ne vsakomur znani dragoceni biser – semeniško knjižnico, ki jo je pred dobrimi 300 leti kakor sosednjo stolnico poslikal Giulio Quaglio. To so sveti prostori. Prostori z zgodovino. Korenine naše duše.

Ko sem zapisala, da grem na tržnico rada vsak dan, nisem povedala čisto po pravici. So dn...