Ne plemiškega porekla (mogoče pa tudi …), kajti ti so nekdaj živeli v gradovih in dvorcih pod njim, marveč v knjigi z naslovom Krvaški vitez. Gre za Petra Slatnarja, rojenega 23. februarja 1940 na niže ležeči kmetiji »Pri Ambrožu«, tesno povezanega s prvo žičnico na Krvavcu, smučanjem na njem in smučarskimi tečaji, reševanjem izpod snežnih plazov, lovstvom … Vrednega knjige, izdane v samozaložbi, ki sta jo napisali in uredili Andreja Aljančič Povirk in Eva Povirk, krasijo pa jo številne dokumentarne fotografije. 

Knjigo je v pogovoru z glavno osebo v njej – Petrom Slatnarjem st. – in urednico Andrejo Aljančič Povirk na kulturnem večeru 27. maja v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah predstavila povezovalka programa Pia Kladnik, ob tem pa tudi sama zapela.

Peter Slatner je v pogovoru odstrl poglede na svojo življenjsko pot od rojstva na visokogorski kmetiji, kjer se je rodil kot prvi med šestimi otroki; na trdo delo na kmetiji; kako je pomagal očetu podirati drevesa v gozdu; je hodil (pozimi smučal) v osnovno šolo kar 11 km daleč v Cerklje in spet nazaj domov, vmes pa stikal za ptičjimi gnezdi; se je že vpisal v Gozdarsko šolo v Postojni, doma pa vik in krik, saj so ga videli za naslednika na kmetiji; je služil vojaški rok v Titovi gardi, kjer je bil radiotelegrafist; je med poučevanjem smučanja spoznal svojo poznejšo ženo Marijo (poročila sta se 13. septembra 1964), s katero sta dala življenje trem otrokom. Med njimi je tudi Peter Slatnar ml., izdelovalec izjemnih smuči, s katerimi so slovenski tekmovalci in tekmovalke dosegli naslov svetovne prvakinje, svetovnega prvaka in svetovni rekord v smučarskih skokih in poletih.

Že kot učenec je zmagoval na šolskih tekmovanjih, tekmoval v slalomu in veleslalomu v bližini Strmola in na Drenovcu; leta 1958 naredil tečaj za vaditelja smučanja pri smučarskem klubu Enotnost, pozneje izpit za smučarskega učitelja; je vodil smučarske tečaje na Krvavcu, tudi za reševanje z aki čolnom. Še istega leta je vodil prvo reševalno akcijo v globokem snegu, ko je na planini Koreno tri turne smučarje zasul plaz; dva so rešili, enega pa niso uspeli več. Leta 1961 se je včlanil v Gorsko reševalno službo.

Leta 1958 je, ko mu starši niso dovolili, da bi se šolal na Gozdarski šoli v Postojni, postal eden prvih žičničarjev na Krvavcu; rastel z žičnico in njenim razvojem. Začel je kot manipulant, nadaljeval kot strojnik in vzdrževalec. Po odsluženem dveletnem »služenju domovini« se je vrnil k žičnici na Krvavec. Tam ga je ob obisku leta 1968 prepoznal sam maršal Tito, s katerim se je že prej večkrat videl kot njegov gardist v Beogradu. Povabil ga je na obed v brunarico, prej pa se je hotel prepričati o varnosti vožnje z žičnico.

Leta 1961 je opravil izpite za delo pri žičnici na šoli na Bledu, si drznil prvo vožnjo smučarja s tovorno žičnico v zgodovini Krvavca, popravil kolektor pri dvosedežnici, pri čemer mu je pomagalo tudi znanje iz večerne strojne šole, v katero se je leta 1963 vpisal v Škofji Loki, kjer se je izšolal za strojnega ključavničarja, ter opazovanje delovanja žičniških naprav, pa tudi delo v Avstriji. Za nagrado je dobil letno prenosno karto za smučanje, še več teh kart.

Ker je bil zelo spreten in podjeten, se je s podjetjem iz Lenarta v Slovenskih Konjicah dogovoril za izdelavo zaključka pri ročnih zavorah za avtomobile podjetja Volkswagen. Obdelali so kar šest milijonov komadov, vse pa je ročno preverila žena Marija, ki je bila z drugimi sorodniki, tudi Petrom Slatnarjem ml., na predstavitvi knjige. Leta 2002 sta, ker je bil posel uspešen, odprla novo delavnico v Cerkljah. Peter v njej še vedno dela. Lani mu je Obrtna zbornica Slovenije celo podelila naslov Najstarejši obrtnik leta 2024.

Peter je bil tudi navdušen lovec. Najdragocenejša trofeja mu je bila medvedka, za katero pa je moral odšteti kot za fička, ga je za to močno oštela žena Marija, na lovih pa so ga spremljali psi brak jazbečarji. Z njimi je tudi hodil na tekmovanja, je njegov pes osvojil celo naslov državnega prvaka.

Predstavitev knjige so poleg odlične povezovalke in pevke Pie Kladnik pevsko obogatili tudi pevka Mateja Stare in ansambel Stara špaga. Udeležilo se je je zelo veliko ljudi, ki so bili na koncu bogato postreženi, mnogi pa so kupili tudi knjigo o »krvaškem vitezu« Petru Slatnarju st. in njegovih spominih na goro nad njim, ki jo še vedno rad obišče.

1/6