Spominska slovesnost, ki jo je uradno organiziralo ministrstvo za obrambo (to je pristojno za urejanje vojnih grobišč), je že ob napovedi v javnosti sprožila številne pomisleke, ker je bila sklicana le dober teden pred tradicionalno obletno spominsko mašo, ki jo na istem kraju v soboto, 7. junija, pripravljata Nova Slovenska zaveza in dekanija Kočevje in na kateri se zberejo svojci roških in drugih žrtev komunistične revolucije.

Zbrani na urejenem platoju pred roškim breznom. FOTO: Bogomir Štefanič

Tokratna slovesnost je bila predvsem protokolarne narave (tudi z udeležbo orkestra Slovenske policije); udeležili se je niso predstavniki nobene izmed civilnodružbenih organizacij, ki povezujejo svojce žrtev in varuhe njihovega spomina.

Tukaj, kjer molimo, ne odmevajo le naši glasovi, temveč tudi tihi kriki nedolžnih, ki niso dočakali groba.

Predsednica republike je ob robu brezna položila venec. FOTO: Bogomir Štefanič

»Kjer zemlja še vedno ječi od bolečine«

Sporočilnost dogodka pa je vendarle presegala golo protokolarnost. Zaznamovalo jo je molitveno bogoslužje, ki ga je v spremstvu duhovnikov kočevske dekanije ter viniškega (nekdanjega kočevskega) župnika Antona Gnidovca opravil novomeški škof Andrej Saje. Del bogoslužja je bil škofov nagovor, v katerem je spomnil na sporočilnost in civilizacijske zahteve tega kraja, »kjer zemlja še vedno ječi od bolečine«, kajti »tukaj, kjer molimo, ne odmevajo le naši glasovi, temveč tudi tihi kriki nedolžnih, ki niso dočakali groba.«

Namen te molitve je jasen: »Ob skorajšnji osemdeseti obletnici izvensodnih povojnih pobojev se želimo v molitvi spomniti vseh nasilno pobitih na tem in drugih krajih ter vseh žrtev revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojni in po njej, ne glede na to, na kateri strani so izgubile življenje.«

Pokop ni ideološko dejanje – je temeljna človeška dolžnost.

Sprava je »mogoča in nujna!«

Ta molitveni spomin je del spravnega procesa – sprava, h kateri nas kliče evangelij, pa je po škofovih besedah »mogoča in je nujna! Toda ne brez resnice. Ne brez priznanja krivde. Ne brez pravičnosti. In predvsem ne brez povrnjenega dostojanstva za žrtve, njihove svojce in družine, ki so bile toliko časa prezrte, prezirane in zamolčane. Njihov krik po pravici sprašuje vest in nemo odmeva iz te jame in kočevskih gozdov.«

Novomeški škof Andrej Saje med nagovorom. FOTO: Bogomir Štefanič

Ta spravni proces pa doživlja ovire. Dr. Saje je bil jasen: »Sprava je ovirana, dokler mrtvi niso pokopani s spoštovanjem, kot to zahteva vsak narodni in duhovni red. Kot to narekuje vest, vera in človečnost. Pokop ni ideološko dejanje – je temeljna človeška dolžnost. Zoperstavimo se sleherni zlonamerni misli, da gre le za 'premetavanje kosti'. Ne! Gre za to, da naši bratje in sestre končno dobijo svoj dostojen grob, dobro ime, vrnjeno dostojanstvo in pravico. Da so oprani krivde in se končno izkaže vsa resnica.«

Sprava je po škofovih besedah onemogočena tudi, »dokler zločin kot tak ni imenovan in obsojen. Dokler ne rečemo jasno: množični poboji brez sodbe so zločin. Zločin je zločin in vreden obsodbe, ne glede na to, kdo ga je storil.«

Še en spravni pogoj mora biti izpolnjen: »Dokler so žrtve obložene z madežem izdajalstva, čeprav jih nihče nikoli ni sodil, je spravni proces lahko le navidezen in je utopija. Vsakdo velja za nedolžnega, dokler mu ni dokazano kaznivo dejanje. Sprava zahteva, da ta madež odstranimo – ne kot revizijo zgodovine, ampak kot popravo temeljne človeške krivice.«

Nočemo več tišine, ki ponižuje. Hočemo obsodbo krivic in besedo, ki prizna, zdravi in osvobaja.

Vloga in naloge Cerkve

Kakšna je pri tem vloga in naloga Cerkve, je vprašanje, ki se mnogim zastavlja – tudi glede udeležbe duhovnikov pri predsedničinem polaganju venca. Škof Saje je pojasnil: »Cerkev vabi k molitvi za resnico, ki ozdravlja. Naša molitev in navzočnost škofa in duhovnikov, ki predstavljamo krajevno Cerkev, naj bo znamenje tega. Nočemo več tišine, ki ponižuje. Hočemo obsodbo krivic in besedo, ki prizna, zdravi in osvobaja.«

Molitev ob breznu. FOTO: Bogomir Štefanič

Zato je ob Jami pod Macesnovo gorico v imenu škofije Novo mesto obnovil klic Slovenske škofovske konference – klic »za čimprejšen dostojen pokop vseh mrtvih – še posebej iz Jame pod Macesnovo gorico; za jasno obsodbo zločinskih pobojev; za odstranitev madežev z žrtev in postavitev njihovega imena v srce naroda; za prizadevanje k evangeljski resnici, ki osvobaja; za dialog, ki spoštuje tudi bolečino drugega; za sočutje, ki presega delitve in povezuje.«

V duhu svetopisemske besede osvobajajoči moči resnice je novomeški škof zbrane ob Jami pod Macesnovo gorico in s tem tudi celotno nacionalno občestvo povabil »k dialogu, spoštovanju drug drugega, iskrenemu prizadevanju za dobro in h konkretnim skupnim spravnim dejanjem. S tem ko žrtvam priznamo človeško dostojanstvo, sebi vrnemo čast. S tem ko obsodimo zločin, odpremo pot za ozdravitev. In s tem ko pokopljemo mrtve, pokažemo, da smo vsi najprej ljudje.«

Edinost, svoboda, ljubezen

Nagovor ob izpraznjenem roškem breznu, ki je bilo prav te dni lepo urejeno kot kraj spomina, je škof Saje sklenil s prošnjo: »Naj spoštovanje mrtvih rodi spravo med živimi. Spodbuda za vse nas je misel sv. Avguština: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas. V bistvenem edinost, v nebistvenem svoboda, v vsem pa ljubezen.«

Dr. Jože Dežman pojasnjuje zgodbo »slovenskega Katina«. FOTO: Bogomir Štefanič

Slovesnosti ob Jami pod Macesnovo gorico, ob kateri spet stoji znameniti, zdaj obnovljeni križ, so se poleg predstavnikov državnih oblasti udeležili tudi predstavniki kočevskih lokalnih oblasti ter predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Predsednica republike v uradnem delu dogodka ni dajala izjav, je pa to ob robu dogodka storila za nekatere navzoče medije.