Kubanske oblasti mesec dni po odmevnih in množičnih protestih, stiskajo oblastni primež pri dostopu do interneta, te dni poročajo tiskovne agencije. Kubanska vlada je namreč objavila odlok, s katerim uvaja omejitvene ukrepe pri uporabi družbenih medijev in interneta, in sicer z obrazložitvijo, da s tem prepoveduje širjenje lažnih novic oziroma novic, ki bi ogrožale javni red in mir ter izpodbijale ustavni red. Med drugim naj bi internetni ponudniki preprečili dostop do medmrežja tistim, ki bi s svojimi objavami krnili ugled države.

Oblastno ravnanje se – seveda gledano z zornega kota komunistične elite – zdi razumljivo, saj so prav družbena omrežja in dostop do medmrežja (kar je bilo Kubancem omogočeno šele pred dobrima dvema letoma) bistveno pospešili protestniški val pred mesecem dni.

»Insajderski« vpogled v to dogajanje in tudi vlogo komunikacijskih vezi, ki jih zdaj trgajo oblastniki, je eksluzivno za avgustovsko številko Družinine priloge Slovenski čas slikovito predstavil Orlando Luis Pardo Lazo, kubanski disident, pesnik, pisatelj in novinar, ki je s Kube emigriral pred sedmimi leti; zdaj študira in objavlja v ZDA, ves čas pa ostaja v tesnem stiku z dogajanjem v domovini. Uredništvo Slovenskega časa je s piscem povezno preko mreže mest – zatočišč za preganjane pisatelje (ICORN –The International Cities of Refuge Network). Orlandov prispevek v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Orlando Luis Pardo Lazo FOTO: icorn.org

Dan emancipacije

11. julija zjutraj so prebivalci Kube množično zasedli ulice otoka. Tega nihče ni pričakoval. Dogodek je bil popolno presenečenje, tudi za tisoče miroljubnih protestnikov, ki so sooblikovali ta zgodovinski dan. To je postal prvi dan naše emancipacije.

Šlo je za spontan upor, ki ga ni nihče koordiniral in nihče plačal ne na Kubi ne zunaj nje. V pičlih nekaj urah se je tej državljanski pobudi pridružilo približno petdeset občin, vključno z večjimi mesti, kot so Santiago de Cuba, Holguín, Camagüey, Santa Clara in prestolnica La Habana.

Večino protestnikov so predstavljale mlade generacije. Ta napredni del družbe je rekel ne najstarejšemu diktatorskemu režimu v Latinski Ameriki. Nenavadno je, da so ti delavci in študenti najbolj naveličani 62 let komunističnega sloga Fidela in Raúla Castra, čeprav so ga prav oni najmanj časa trpeli. To so generacije po letu nič, rojene po letu 2000: milenijci Made in Marx.

Nastavljenec kubanskega establishmenta

Ti Kubanci prihodnosti so na ulicah vpili »svobodo«, »ni nas strah«, »hočemo spremembe«, »nič več komunizma« in zahtevali odstop predsednika, t. i. nastavljenca Miguela Díaza-Canela. Díaz-Canel se ima za nevojaškega naslednika kubanskega militarizma, vendar je zgolj civilna maska vojske in kubanske obveščevalne službe. Sam sebe imenuje »kontinuiteta« bratov Castro. Dejansko je bil za najvišji položaj določen več let pred izvolitvijo na volitvah, na katerih seveda ni bilo opozicijskega kandidata.

To je general Raúl Castro dejansko priznal 19. aprila 2018 pred Narodno skupščino ljudske oblasti, kubanskim zakonodajnim organom, ki ga sestavljajo izključno komunisti. Vse druge stranke so na Kubi v skladu s trenutno ustavo prepovedane. Raúl Castro, ki naj bi bil že upokojen, je takrat priznal, da je od leta 2013 »skupina tovarišev iz političnega biroja popolnoma prepričana, da smo zadeli žebljico na glavico« z imenovanjem Díaza-Canela, ker bo on »rešitev, ki se danes konkretizira«.

Po besedah Raúla Castra »njegov prevzem najvišje državne in vladne odgovornosti ni bil ne sad naključij ne naglice«. Nasprotno, »namerno in vnaprej predvideno smo mu zagotovili prehod med različnimi partijskimi in vodstvenimi mesti, da bi [Díaz-Canel] bil zadostno vsebinsko pripravljen, kar mu bo skupaj z njegovimi značajskimi potezami omogočilo uspešen prevzem krmila naše države in vlade, kasneje pa najvišjo odgovornost v stranki«. Se pravi udar. Mnenje in volja kubanskega ljudstva našim vodilnim nikoli nista pomenila nič. Díaz-Canel je bil, je in bo izbran od kubanskega establishmenta.

Žalitve, udarci, žrtve, obsodbe

Nihče izmed tisoč protestnikov ni bil plačan. Ni jih najela nobena vlada, ne mednarodna nevladna organizacija niti zasebna družba. Dejansko skoraj nihče ni bil član bolj ali manj poklicne opozicije, ki na Kubi deluje kljub prepovedi v ilegali. Demonstracije niso imele civilnega vodje, ampak so bile sad vrenja neke civilne družbe, ki je končno nehala biti otrok in je dosegla svojo polnoletnost. Na ulice je šel Ovčji kal (Fuenteovejuna): narod, naveličan prikazni, ki še vedno živi v levičarskih utopijah, naveličan Fidelove okamnele prikazni.

Demonstracije so zato presegle tako režim kot njegove kritike. Šlo je kratko malo za revolucijo v tehniki s časovnim zamikom, žal s takojšnjim pretekom roka trajanja. Zatrli so jih namreč v slogu najhujših skrajno desničarskih diktatur v Latinski Ameriki. Pinochet se je v grobu pred zanamci zmagoslavno smejal, Somoza je vzhičeno ploskal, Trujillo je morda poskušal vstati od mrtvih, da bi na Kubi vodil najsodobnejše protivstajniške brigade in elitne čete, imenovane Črne ose.

Nihče izmed tisoč protestnikov ni bil plačan.

Udarci. S pestmi, palicami in jeklenimi koli. Vlečenje oseb po asfaltu. Ljudje, nagrmadeni kot živina na policijskih tovornjakih. Močno streljanje na nezaščitene prebivalce, da bi jih razgnali. Uniformirana vojska in druga vojska pod krinko v civilnih oblekah, da bi prikrila državno represijo. Cilj je bil v telesa zasejati grozo in strah, še preden bi se v mišljenju ljudi utrdilo upanje na kubansko družbo, ki bi bila bolj odprta za vse, ne le za komunistične vojščake.

Če kdo izmed na stotine tistih, ki jih je zaprla varnostna služba, v medijih daje samoobtoževalne izjave, je to zato, ker ga njegovi krvniki izsiljujejo. Ali preprosto zato, ker na skrivaj dela za kubansko varnostno službo, znano G-2, ki jo je urila ruska KGB in se je v zadnjih desetletjih vtihotapila v vse ustanove na otoku, od disidentov do redovnic.

Díaz-Canel je na nacionalni televiziji rekel, da gre pri tej krizi za »ulično vojno«, in ljudi pozval, naj se proti ljudem »borijo z vsemi sredstvi«. Žalitve, udarci, žrtve, obsodbe. Sosedje proti sosedom. Visoki vojaški uradniki kot polkovnik Víctor Álvarez Valles, vodja preiskav na ministrstvu za notranje zadeve, je izdal dovoljenje, da lahko zaprejo kateregakoli »protirevolucionarja« na ulici ali na njegovem domu, ga izročijo oblastem ter ga po hitrem postopku obsodijo.

V praksi pa so vse te grozote prvič posnete na videu in bodo v zgodovino zapisane kot pogrom »protirevolucionarne države«, ki želi ukiniti revolucionarno nasledstvo v naši državi. Kuba ni komunistična, tovariši. Celo kubanski komunisti niso več kubanski komunisti. Marx je na otoku nekaj manj kot marsovec, tudi marksisti ga ne berejo več. Na Kubi je nujna mirna, a temeljita prenova našega zastarelega družbenega sistema. Vendar se Komunistična partija neodgovorno trudi, da bi z oblasti sestopila tako, kot je na oblast prišla: s krvjo in ognjem.

Ameriški imperializem ni causa efficiens vsega

Noben udeleženec te kubanske pomladi ni pozdravil ukaza za ali proti ekonomskemu embargu Washingtona proti kubanskemu režimu. Postavljanje embarga v ospredje v tem trenutku pomeni zabrisati krik kubanskega ljudstva po svobodi, poleg tega pa je v posmeh žrtvam represije. Naj bo za tuje »kubanologe« še tako boleče, ameriški imperializem ni causa efficiens vsega, kar se dogaja na največjem karibskem otoku. Tem naivnim ali z ideologijo okuženim intelektualcem se zdi, da bi Kuba morala večno živeti kot parazit ZDA. Ta pogled je sprevržen, nizkoten in ponižujoč za človeško dostojanstvo Kubancev. Povrhu vsega je diskriminatorno predpostavljati, da Kubanci želimo hrane pred pravicami. Kubanci nismo nič manj kot kateri koli narod prvega sveta: naš namen je življenje v resnici.

Kubanci nismo nič manj kot kateri koli narod prvega sveta: naš namen je življenje v resnici.

Spomniti velja, da je od začetka tega stoletja ta »embargo«, ki ga komunisti obtožujejo kot »genocidno blokado«, Kubi omogočil za šest milijard uvoza iz ZDA v obliki kmetijskih proizvodov, hrane in zdravil na podlagi gospodarsko-trgovskega sporazuma med Kubo in ZDA. Edini pogoj je, da Kuba plačuje vnaprej in ne s kreditom. Med drugim zato, ker je Kuba poznana po tem, da nikoli ne plača svojih dolgov. Niti nekdanji Sovjetski zvezi jih ni.

Informacijski mrk

Za vrhunec pa sredi največje pandemije covida-19 kubanska vlada zločinsko noče cepiti našega prebivalstva. Kuba je večkrat zavrnila mednarodna cepiva, ki so ji jih v dar brezplačno ponujale nevladne organizacije in celo vlade, vključno z Bidnovo administracijo. Posledica tega je, da so številke okuženosti strašljive. Množijo se tudi tragična pričevanja iz bolnišnic razpadajočega zdravstvenega sistema. Tudi v tem primeru se državljani sami snemajo in delijo svoj glas po družbenih omrežjih in pri tem ne potrebujejo protivladnih ali tujih dopisnikov.

To zadnje je mogoče zato, ker so od leta 2018 na Kubi državljanom končno dovolili, da z državnim telekomunikacijskim monopolom sklenejo pogodbo za internet. Na protestih se poleg pesmi z naslovom »Domovina in življenje« v brk uradnemu sloganu »Domovina ali smrt« sliši tudi, kako si protestniki čestitajo, kadar njihovo oddajanje v živo doseže rekordno število ogledov, delitev ali všečkov. V tem smislu je šlo za selfie-nepokorščino. Naša virtualna državljanska zavest, tako na otoku kot v diaspori, je 11. julija pozdravila stare rane in postala enoten narod. Zato je režim takoj ukinil spletno povezavo – vsaj za tri dni.

Naša virtualna državljanska zavest, tako na otoku kot v diaspori, je 11. julija pozdravila stare rane in postala enoten narod.

Med tem informacijskim mrkom na sodobni Kubi, ki je bil hujši kot nenehni izpadi električne energije, so vojaki ranili, zapirali, ubijali. Šele zdaj vidimo, kar je nekaterim uspelo na skrivaj posneti. Svobodni svet bo znova lahko spoznal neznansko ceno totalitarne utopije. Komunizem ne more preživeti veselja občestva. Zato so te družbe obsojene na grozodejstva.