Pravili so, da je bil vrh gore »črn« od ljudi in zaseden več dni s prenočevanjem v nekdanjem romarskem domu ali na prostem. Bil je sejem, godba in več duhovnikov spovednikov. Vsekakor je Valvasorjeva navedba števila romarjev v Slavi vojvodine Kranjske pretirana. Sta pa Valvasor in Fran Erjavec v svojih delih lepo opisala pestro romarsko vzdušje in dogajanje. Po drugi svetovni vojni je pretekla slava postopoma bledela, a tudi znova posijala.

Jernejeva nedelja na Kumu. FOTO: Jože Potrpin

Maša in planinsko druženje

Danes večstoletno tradicijo praznovanja kumske nedelje neguje dobovški župnik oz. zagorski duhovni pomočnik dr. Alojzij Snoj. V nedeljo, 24. avgusta, se je pri maši, pri kapeli sv. Jošta v dolini pod cerkvijo sv. Neže, zopet zbralo lepo število romarjev. Tokratni visoki gost slavja na gori je bil pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik, ki je ob asistenci stalnega diakona Mihe Hilda in somaševanju zagorskega župnika Maksimilijana Janija Tuška in duhovnega pomočnika Snoja daroval mašo in nagovoril zbrane.

Mašo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. FOTO: Jože Potrpin

Prepeval je mešani pevski zbor Ladka Korošca iz Zagorja ob Savi, na orglah ga je spremljala Tjaša Judež. Popoldne pa so romarji nadaljevali praznično druženje skupaj s pohodniki še pri planinskem domu.

FOTO: Jože Potrpin

»Jaz« kultura

Škof Jamnik je v nagovoru kot prvo izpostavil, da je glavni namen romanja na gori Tabor - dolenjskem Triglavu - doživeti bližino Boga. Da bi ob zgledu sv. Jerneja - Natanaela z gore -odšli okrepljeni z novo močjo, pogumom in vero. V nadaljevanju pa se je dotaknil žgočih tem sedanje družbe. Najprej s kritiko »jaz« kulture. »Živimo namreč, posebej zahodna družba, Slovenija, Evropa, Amerika, v času in prostoru, ko se misli, da je človek mali bog. Vse stvari, vse stavke bi začel z jaz. Jaz sem pomemben, jaz lahko rešim svet. Jaz načrtujem. Jaz imam jasno strukturo, skratka, ta naš ljubi jaz, vrtenje okrog sebe zahodnega človeka pogosto uničuje, dela osamljenega, depresivnega, ob tem pa izgublja veselje do življenja. Ta jaz, ki misli, da vse obvladuje, pravzaprav pred sabo ne vidi neke prave perspektive in upanja.« To je škof tudi ponazoril z anekdoto o starem judovskem rabinu, ki je učencu, ki je pozabil na Boga in ne more več verovati, v njegovem zapisu desetkrat podčrtal izpisano besedo »jaz«.

FOTO: Jože Potrpin

Nevarnost prevzemanja Božje vloge

To pa vodi v nevarnost prevzemanja Božje vloge. Kot je škof poudaril, » se ta človeški ego postavljajo celo tako daleč, da misli, da lahko odloča o vsem, celo o življenju. Postavlja se na mesto Boga, da bi odločal, kdo bo prišel na ta svet in kdo ne bo prišel na svet. Vsa mogoča prenatalna diagnostika, ki se dogaja na področju medicine, v marsikateri stvari lahko pomaga, ampak če se dela selekcija, kdo bo rojen, kdo ne bo, kdo je dovolj dober za ta svet! Ali potem, kar spremljamo sedaj tudi v Sloveniji, ko gre za pomoč pri samomoru, za evtanazijo ali bomo odpravili, poslali na drugi svet vse tiste, ki so bolni in trpeči, pa ne samo starejše, z uzakonjenjem evtanazije. Ko se pogovarjamo s prijatelji in škofi v Evropi in Ameriki, pravijo, da to ni več omejeno na starejše. Vedno bolj ta plaz drvi tudi na mlajše, mlade, šestnajst in osemnajst let stare«.

Škof Jamnik je nastavil zrcalo "jaz" kulturi. FOTO: Jože Potrpin

Nismo mali bogovi

»Kdo od nas se kdaj ne počuti slabo ali ne vidi pravega upanja, perspektive. Vsakdo se kdaj počuti slabo, ampak to ne pomeni, da je s tem konec življenja. In prizadevanja oziroma človeški napuh v Sloveniji, po Evropi, ki se dogaja, da bi to uzakonili, samomor, evtanazijo, pomeni pravzaprav, da ko človek stopi na mesto Boga, uničuje sebe in druge. Zato, dragi bratje in sestre, smo še toliko bolj povabljeni kristjani, da prinašamo upanje, vero, rečemo in verujemo in pričujemo, da nismo sami sebi zadosti, nismo mali bogovi.« Če se postavimo na mesto Boga, tam je babilonska zmešnjava, če pa prisluhnemo Svetemu Duhu, Duhu ljubezni, tam so binkošti, resnično bogastvo življenja in hvaležnost za dar življenja. Zato je škof povabil, da bi bilo v našem prostoru čim več odprtosti do življenja, veselja do življenja. Da bi pomagali osamljenim, bolnim, trpečim.

FOTO: Jože Potrpin

Umetnost življenja

Skratka, še enemu izzivu smo priča, to je digitalni osamljenosti in siceršnji osamljenosti. Ni najhujša telesna, fizična bolečina. »Nimam človeka«, to je krik sobnega človeka. Osamljenost je najhujša. Kot romarji upanja gradimo odnose. Naši odnosi naj bodo zares pristni. V občestvu je življenje. Potrudimo se, da nam bo mar za bližnje, konkretnega človeka. Umetnost življenja pa je, da konflikte rešujemo, se pogovorimo, si odpustimo in na koncu koncev priznamo vsi, da smo tudi grešna bitja.

Podružnična cerkev sv. Neže stoji na vrhu 1220 metrov visokega Kuma. FOTO: Jože Potrpin

Škof Jamnik je svoj nagovor sklenil z anekdoto. Pred birmo so se mladi pogovarjali o papežu Frančišku, kakšen je. »Rekli so, da je v redu, ni noben važič. Seveda, potem je bila omenjena potica, nogomet, tudi ples in tako naprej. Potem pa rečem enemu fantu, kakšen se mu zdi papež. In odgovori, 'Veste, ta papež je pa veren'. To je lepo, da papež veruje. Vedel sem, da ima še nekaj za bregom. Kaj to pomeni, da je veren? Genialno je zopet odgovoril: 'Rad ima Boga in rad ima ljudi'.« Jernejeva nedelja naj torej spodbudi blagoslova, da bi imeli radi Boga in radi imeli vse ljudi, v njihovi različnosti, vse ustvarjene po Božji podobi.

Škof Jamnik v pogovoru z romarji. FOTO: Jože Potrpin

Še nekaj fotografij z Jernejeve nedelje na Kumu si oglejte v fotogaleriji Jožete Potrpina. 

1/12