Izhajam iz verne družine. Oče in mama sta nas kot otroke večkrat peljala na Kurešček, zato je ta sveti kraj že od nekdaj del mojih spominov. Pomembno mesto v mojem življenju ima moja stara mama, moja velika vzornica, ki me je kot otroka veliko čuvala. Še danes zelo rada preživljam čas z njo in obožujem najine pogovore. Stara mama je bila na Kureščku še posebej pogosto in se je udeleževala predavanj očeta Jamesa Manjackala.

Molitev, ki je spravila moje starše

Starša sta imela naporni službi in se zaradi tega pogosto tudi prepirala. Oče mi je pripovedoval o dogodku, ki se je zgodil pred približno petnajstimi leti, ko sta se na Kurešček odpravila precej sprta. Nekaj dni se skoraj nista pogovarjala. Takrat je na Kureščku molil oče James Manjackal. Med molitvijo za zakonce je povedal, da so med navzočimi tudi zakonci, ki se že nekaj časa sploh ne pogovarjajo. Mama je ob teh besedah planila v jok. Oče se spominja, da sta se s Kureščka domov odpeljala v povsem drugačnem razpoloženju, spravljena in ponovno povezana.

Vrnitev na sveti hrib – tokrat s svojimi hčerkami

Naš večkratni odhod na Kurešček je vplival na to, da mi je ostal posebno pri srcu. Ko sem lani izvedela, da bo oče Manjackal v avgustu prišel na Kurešček, me je prijateljica povabila, naj se dogodka udeležim. Odpravila sem se skupaj z očetom in svojima hčerkama. Mama je bila takrat že pokojna.

Pot po križevem potu in vprašanja hčerk o veri

Avto smo pustili na travniku pod cerkvijo in se peš odpravili na hrib. Pot je trajala približno dvajset minut, vendar hčerkama ni bila težka. Moj oče je bil namreč že od nekdaj dober motivator. Med potjo smo si ogledovali postaje križevega pota. Hčerki sta z zanimanjem opazovali podobe in spraševali o Jezusovem življenju. Z očetom sva jima z veseljem odgovarjala ter jima približevala našo vero.

Program obiska p. Manjackala preberite TUKAJ.

Množica na vrhu in trenutek skupne molitve

Ko smo prispeli na vrh, so me presenetile ogromne množice ljudi. Namestili smo se na odejo na zelenici. Z očetom sva prisluhnila besedam očeta Manjackala, hčerki pa sta se medtem igrali. Ko se je začela molitev, smo vsi skupaj dvigovali roke proti nebu in sledili njegovim besedam.

V sebi sem čutila veliko srečo in predvsem globok mir. Med številnimi obrazi in prizori mi je v posebno lepem spominu ostal mlad par, ki je skupaj klečal in molil. Bila sta tako povezana, predana in polna vere, da se me je prizor zelo dotaknil.

Solze hvaležnosti, ko je molil nad mojima hčerkama

Nato je oče Manjackal povabil otroke, naj pridejo k njemu, da bi molil nad vsakim posameznikom. Odšla sem tudi sama, da bi molil nad mojima hčerkama. Čakala sem v pričakovanju, kaj bom občutila. Ko je položil roke nanju in molil, so mi po licih začele teči solze. Preplavila me je neizmerna hvaležnost. Težko je opisati občutke, ki so me v tistem trenutku prevzeli.

Preberite fotoreportaže obiska p. Manjackala na Kureščku leta 2025: petek, sobota, nedelja. 

Piknik v naravi in vrnitev domov

Na Kureščku smo srečali tudi prijateljico z družino, ki je bila prav tako globoko pod vtisom molitve in vsega dogajanja. Po koncu smo se počasi odpravili proti avtomobilu. Ustavili smo se še na bližnji gozdni jasi, razgrnili odejo in pojedli pecivo, ki ga je s seboj prinesel oče. Domov smo se vračali polni vtisov in notranjega miru.

Kurešček – prostor spominov, vere in upanja za prihodnost

Kurešček je zame zato več kot le kraj, ki ga obiščemo. Je prostor spominov, vere, družine in upanja. Tudi letos si želim s svojo družino obiskati ta sveti kraj in prisluhniti očetu Manjackalu. Želim si, da bi šel z nami tudi moj mož in da bi tudi sam občutil tisti mir, ki sem ga tam doživela.

Verjamem, da ima vsak človek svojo izkušnjo in da vere ni mogoče meriti ali razlagati na en sam način. Zame pa ostaja najpomembnejši občutek, ki sem ga odnesla s Kureščka – globok mir, hvaležnost in občutek povezanosti z družino. Zato se letošnjega obiska že veselim. Morda bo tudi letos Kurešček komu prinesel tisto, kar je pred leti mojima staršema – spravo, upanje in mir v srcu.