Papež Frančišek je danes v Rimu obiskal sedež Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) in nagovoril predstavnike držav članic. 16. oktobra namreč obhajamo svetovni dan hrane, letos na temo Spremeniti prihodnost migracij. Vlagati v varno prehrano in razvoj podeželja. Papeža sta ob prihodu sprejela generalni direktor organizacije José Graziano da Silva in stalni opazovalec Svetega sedeža pri FAO Fernando Chica Arellano. V preddverju so najprej slovesno odkrili kip, ki ga je sveti oče poklonil FAO. Papež Frančišek je v svojem govoru med drugim izpostavil, da je treba v jezik mednarodnih ustanov vnesti kategorijo ljubezni.



Z lakoto in migracijami se lahko spoprimemo samo, če gremo k izvoru problema. Glavne ovire so dvojne: spori in podnebne spremembe. Mednarodno pravo nam ponuja sredstva za preprečevanje in hitro reševanje sporov, da se ne bi podaljševali in povzročali lakote ter uničenja družbenega tkiva. »Za zaustavitev sporov sta potrebna dobra volja in dialog«, je zatrdil papež, »in treba si je do kraja prizadevati za postopno in sistematično razoroževanje, kot je to predvideno z Listino Združenih Narodov, ter preprečiti pogubno trgovino z orožjem.« Čemu namreč služi poudarjanje, da je zaradi sporov na milijone oseb žrtev lakote in podhranjenosti, če ni učinkovitih prizadevanj za mir in razorožitev?

Kar se tiče podnebnih sprememb, posledice vidimo vsak dan. Zahvaljujoč znanostim vemo, kako se spoprijeti s težavami. Mednarodna skupnost je prav tako pripravila potrebna pravna sredstva, kot je na primer Pariški sporazum, od katerega pa se nekateri oddaljujejo. Na površje prihaja malomarnost do krhkega ravnotežja ekosistemov, manipuliranje in nadzorovanje omejenih virov našega planeta, pohlep po dobičku. Kot je izpostavil papež, si je zato nujno prizadevati za konkreten dogovor, če se želimo izogniti najbolj tragičnim posledicam, ki bodo še naprej obremenjevale najrevnejše in najbolj nezaščitene osebe. »Poklicani smo predlagati spremembo življenjskih slogov, uporabe virov, produkcijskih meril, vse do porabe, kjer, kar se tiče hrane, prihaja do izgube in vedno večjega odmetavanja«, je dejal Frančišek.

Lakote si ne smemo predstavljati kot nekakšne neozdravljive bolezni. Zadnji podatki kažejo na dvig proizvodnje žitaric na svetovni ravni. Toda prehrambeni viri so neredko prepuščeni oblasti špekulacije, ki na njih gleda samo z vidika gospodarskega blagostanja velikih proizvajalcev ali glede na potencialno potrošnjo in ne na stvarne potrebe oseb. Tako se spodbujajo spori in odpadki, povečujejo se vrste zadnjih na tej zemlji, ki iščejo prihodnost zunaj svojega izvornega ozemlja.

Po prepričanju svetega očeta je treba spremeniti smer. Nujno je, da so sadovi zemlje na razpolago vsem. Frančišek je pred zbrane postavil vprašanje: »Je preveč razmišljati o tem, da bi se v jezik mednarodnega sodelovanja vnesla kategorija ljubezni, ki bi se razumela kot zastonjskost, enakost v obravnavanju, solidarnost, kultura daru, bratstvo, usmiljenje?« Vse te besede so namreč praktičen izraz besede »humanitaren«, torej »človekoljuben«, ki se veliko uporablja pri mednarodnih dejavnostih. Ljubiti brate in delovati prvi, brez pričakovanja povračila – to je evangeljsko načelo, ki najde potrditev v mnogih kulturah in verstvih in postane načelo človečnosti v jeziku mednarodnih odnosov. »Zaželeno je, da diplomacija in večstranske ustanove gojijo in vključujejo to zmožnost ljubezni, saj je glavna pot, ki ne zagotavlja samo prehranske varnosti, ampak tudi človeško varnost v svoji globalnosti«, je poudaril papež. Ljubiti pomeni prispevati, da bo vsaka država povečala proizvodnjo, ki bo zadostovala za dosego prehranske samozadostnosti; pomeni razmišljati o novih modelih razvoja in potrošnje ter razviti politike, ki ne bodo slabšale razmer manj razvitega prebivalstva.

Papež Frančišek je pozval, naj prisluhnemo kriku mnogih naših bratov, ki so odrinjeni na rob in izključeni: »Lačen sem, tujec sem, sem nag, bolan, zaprt v begunskem taborišču.« Kot je izpostavil, je to vprašanje pravičnosti in ne prošnja ali poziv sredi težkih razmer. »Nujen je obsežen in iskren dialog na vseh ravneh, da bi se našle najboljše rešitve in bi dozorel nov odnos med različnimi dejavniki mednarodnega prizorišča, zgrajen iz vzajemne odgovornosti, solidarnosti in občestva.«

Jarem revščine, ki jo povzroča pogosto tragično premikanje migrantov, se lahko odstrani s preprečevanjem, oblikovanim z razvojnimi programi, ki ustvarjajo delo in zmožnost odzivanja na podnebne in okoljske krize. Preprečevanje stane mnogo manj od učinkov, ki jih povzroča propadanje terenov ali onesnaževanje voda, učinkov, ki jih povzročajo nevralgične zone planeta, kjer je edini zakon revščina, kjer naraščajo bolezni, življenjsko upanje pa se zmanjšuje. Frančišek je dejal, da je v teku veliko hvale vrednih pobud, ki pa vendarle ne zadoščajo. Nujno je še naprej pospeševati prizadevanja in financirati programe ter se še z večjo učinkovitostjo upreti lakoti in strukturni revščini.

Sveti oče je nagovor sklenil z besedami, da želi katoliška Cerkev, ki neposredno in konkretno pozna razmere, s katerimi se je treba spoprijeti, neposredno pomagati pri tem prizadevanju v skladu s svojim poslanstvom, ki jo vodi v ljubezen do vseh in jo obvezuje, da spomni vse, ki imajo narodne in mednarodne odgovornosti, na širšo dolžnost pomagati najrevnejšim.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / AFP