S pripovedovanjem pravljic, basni, povedk so otrokom že od nekdaj posredovali življenjska pravila, nauke. Ali tudi spoštljiv odnos do narave? Za prvo slovensko umetno pravljico z ekološko vsebino naj bi veljala Levstikova pravljica Kdo je napravil Vidku srajčico, ki se motivno napaja iz ljudske pravljice.

Človek – narava: načelo vzajemnosti

V ljudskih pravljicah in povedkah so živali, tudi rastline, veter, sonce (večinoma personificirani) človekovi zavezniki, seveda ob pogoju vzajemne naklonjenosti. Saj poznamo pravljico Hvaležni medved: medved mlado mater prosi, da mu iz tace izdere trn. V zahvalo ji nabere polno zibelko hrušk. Vzajemna solidarnost je pravilo: ko je mladenič pred težkimi nalogami, ki predstavljajo iniciacijo v odraslost, na tej poti sreča živali v stiski in jim sočutno pomaga, v zameno mu te pomagajo pri nalogah. Npr. v pravljici Slepi bratec ta pomaga miški, zajčku in čebelici, kar mu povrnejo: miške zmlatijo kopico pšenice, zajci oberejo zelnik, čebele zgradijo kape...