Študijski center za narodno spravo, Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic in Komisija Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč so danes priredili javni pogovor na temo spravnega procesa v slovenskem prostoru, h kateremu sta bila povabljena tudi kandidata, ki se v drugem krogu potegujeta za mesto predsednika republike. Kljub prvotnim dogovorom, da bosta dr. Danilo Türk in Borut Pahor prišla na pogovor, se to ni uresničilo – prvi je udeležbo odpovedal že ob koncu prejšnjega tedna, drugi kakšno uro pred napovedanim srečanjem.

Morda bi kdo ob takem odzivu kandidatov pomislil, da gre pri spravnem procesu za obrobno vprašanje, kar pa je po besedah strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem področjem in so prispevali svoja mnenja v razpravi, daleč od resnice. »Mnogim narodom se zgodovina vrača, neprestano se obnavljajo vzorci tistega slabega, kar so želeli prikriti in zamolčati, a se kmalu ponovi s podvojeno močjo,« je dejal moderator srečanja, novinar Jože Možina. Po njegovih besedah Slovenci s sprenevedanjem o temnih obdobjih zgodovine izzivamo, da jih bomo ponavljali, in ne sledimo zgledu številnih v vojnah sprtih dežel, ki so načrtno spodbujale spravni proces in poskrbele za pregon zločincev in popravo krivic. Pri nas pa se povojni narodni konflikt nadaljuje: številne krivice so še vedno odprte, zločini in zločinci nekaznovani, žrtve pa leže na več kot 600 moriščih.

Kateri so bistveni elementi spravnega procesa, je na podlagi modela, ki ga je švicarski inštitut razvil za ranjeni prostor nekdanje Jugoslavije, predstavila direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. Ta proces mora vsebovati nekatere temeljne pravice: pravico vedenja (uresničujejo jo komisije za resnico, preiskovalni sveti, dostopnost dokumentacije, odprti arhivi, dobre zgodovinske knjige, seznami pogrešanih oseb); pravica do poprave krivic (ki zajema rehabilitacijo, kompenzacijo, restitucijo, spomenike, javna opravičila ...); tretja je pravica do zakonitosti sodnih postopkov in nadzora nad njimi (sodišča, mednarodni tribunali); četrto pravica pa je zagotovilo neponavljanja, ki zahteva institucionalne reforme na nacionalni in nadnacionalni ravni, lustracijo ...

Mag. Majda Pučnik Rudl, predsednica komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, je opozorila predvsem na neenake izhodiščne možnosti in neenako obravnavanje žrtev vseh treh totalitarizmov, kar povzroča nove oblike kršenj človekovih pravic in še naprej tepta človekovo dostojanstvo. Tako je opozorila na nekatere težave žrtev komunističnega nasilja, med kateri so uničeni ali nedostopno popisi zajetih domobrancev, iztrgani listi iz matičnih knjig, manjkajoči spisi o pogrešanih in proglašenih za mrtve, prikritost grobišč, ko svojci žrtev titozma še zdaj ne vedo, kako in kje so bili ubiti njihovi svojci, nerevalorizirane odškodnine, nedokončana denacionalizacija ... Ob vsem tem je želela predsedniška kandidata vprašati, kaj bosta storila za čim prejšnje reševanje neenake obravnave žrtev vseh totalitarizmov na normativni ravni in v praksi ter kaj bosta storila za pravno državo in konkretizacijo človekovih pravic in dostojanstva vseh državljavno. Žal je ostala brez odgovorov.

V imenu komisije za grobišča je njen predsednik Jože Dežman opozoril na prvo dilemo, ki se v zvezi s spravno razpravo pojavlja v slovenskem prostoru: ali gre tu res za ukvarjanje s t. i. ideloškimi temami, ki nas menda po nepotrebnem obremenjujejo, ali gre vendarle za prihodnostne teme? Odgovor je jasen: v napetem stanju, ko nas zgodovina peče in boli, je jasno, da nepokopani niso nepokopani preteklosti, temveč sedanjosti in prihodnosti. Od izvoljenega predsednika (in tudi sedanje izvršne oblasti) zato, kot je dejal Dežman, »pričakujemo, da ne bo pokleknil pred prevelikim pritiskom sedanjosti, ampak bo tudi s preseganjem bremen preteklosti znal sedanjost razbremeniti v dobro bolj poštene in demokratične prihodnosti.«

Omenimo še nekaj drugih stališč, ki so bila izražena v razpravi.

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar je opozorila na dejstvo, da v slovenskem javnem prostoru ni zavedanja o tem, da med demokratično in totalitarno državo ni kontinuitete; govorjenje, da so se leta 1941 borili za osamosvojitev Slovenije, je zato absurdno. Dr. Griesserjeva je prepričana, da je treba totalitarne režime, ne glede na njihovo barvo, ocenjavati po istih merilih.

Član komisije za grobišča in vodja projekta evidentiranja prikritih grobišč, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, je bil kritičen do obeh predsedniških kandidatov. V zaključku njunega mandata, tako Boruta Pahorja kot tedanjega predsednika vlade in dr. Danila Türka kot sedanjega predsednika države je po Ferenčevih besedah prišlo do »popolne razgradnje sistema urejanja prikritih grobišč«. To se je zgodilo zlasti po odkritju Hude jame in to kljub temu, da je bilo na srečanju komisije za grobišča s tedanjima predsednikoma vlade in države 18. septembra 2009 slišati številne obljube, ki pa so ostale prazne: storilo se ni nič, oziroma še slabše, prišlo je do razgradnje sistema, ki je bil vzpostavljen leta 2000 in dobil zagon za časa Dežamnovega vodenja komisije za grobišča. Rezultat tega sistema je bilo evidentiranih 600 grobišč, terenske raziskave, prvi prekopi, vzpostavljeni metodološki temelji, ki so enaki raziskovanju grobišč v BiH (Srebrenica) ali drugod po svetu. Zdaj od tega ni ostalo nič: ni več evidentiranja, sondiranja, geodetskih odmer, dnk analiz, urejevanja grobišč, »skratka popoln kolaps enega segmenta spravnega dejanja, za katerega smo Slovenci upali, da se bo po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990 uresničil; tisočem sorodnikov žrtev smo dali lažno upanje, ki se ni izpolnilo in njihova bolečina je verjetno še večja«.

Srečanje o spravnem procesu je sicer ponudilo nekaj konkretnih predlogov za prihodnost, med katerimi velja omeniti predvsem oblikovanje slovenske civilnodružbene platforme spomina in vesti po zgledu evropske, ki povezuje skoraj 40 ustanov. Na javnost je bila naslovljena tudi izjava, ki nosi naslov: »Demokracija zahteva odgovoren odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti«.