S tem svarilom je minuli torek na Dunaju začel predstavitev svoje knjige o evtanaziji nemški novinar in pisatelj Stefan Rehder. V delu z naslovom ‘Angel smrti. Evtanazija na pohodu’

Avtor med drugim analizira razmere na Nizozemskem in v Belgiji, državah, v katerih veljajo po evropskih merilih najliberalnejši zakoni o evtanaziji. Pri tem prihaja do strašljivih spoznanj: v omenjenih državah intelektualci sicer z veseljem pozdravljajo ‘popolno avtonomijo posameznika’, vendar še nikoli poprej ljudje med seboj nismo bili toliko odtujeni.

Po vladni raziskavi na Nizozemskem prijavijo le 54% vseh primerov evtanazije. Anonimna anketa med zdravniki je leta 2001 pokazala, da le-ti v 25% evtanazijo izvedejo pri pacientih, ki zanjo niti niso izrecno zaprosili. Svoje odločitve utemeljujejo z ‘zmanjšano kvaliteto življenja pacientov’ ali pa z ‘neznosnim trpljenjem’. Pri tem na Nizozemskem že velja, da definicijo ‘neznosnega trpljenja’ določijo kar zdravniki sami in ne več pacient. Po Rehderjevih besedah so tako prešli z ‘usmrtitve na zahtevo’ na ‘usmrtitev brez zahteve’.

Vse to je pri Nizozemcih izzvalo že splošno razširjeno nezaupanje v zdravnike, številni državljani pa pri sebi nosijo izkaznico z imenom ‘Credo Card’, s katero izjavljajo, da nasprotujejo evtanaziji.

Zakon o evtanaziji, ki so ga leta 2002, torej leto dni po Nizozemski, sprejeli v Belgiji, ima ‘prevarantski’ dodatek: vsaka smrt pacienta z zdravnikovo pomočjo mora biti statistično označena kot ‘naravna smrt’ – strokovnjaki za bioetiko to komentirajo kot krajo v trgovini, ki bi jo naknadno vsakokrat označili kot nakup.

Rehderjeve analize kažejo, da ‘smrt naprodaj’ predstavlja tudi odličen vir zaslužka, kar je avtor knjige prikazal na primeru švicarske organizacije za evtanazijo z imenom ‘Dignitas’: za vsak primer smrti z medicinsko pomočjo je potrebno iz žepa potegniti 6400 evrov, pri čemer pa organizacija še dandanes nima pregledno urejenega računovodstva.

Kot ugotavlja Rehder, se je sodobni človek zahoda že priučil ‘umetnosti smrti’. Prepričan pa je, da lahko strah pred ‘nedostojno’ smrtjo preženemo z razvojem paliativne medicine in ustanavljanjem hospicev. Avtor je svojo predstavitev zaključil s spominom na papeža Janeza Pavla II., ki je z lastnim zgledom dokazal, da je življenje lahko dostojanstveno do skrajnega konca.