Citat iz Lukovega evangelija (23,34) je na prvi pogled logičen. Kako naj bi judje, ki so pričakovali mogočnega odrešenika, vojaškega voditelja, osvoboditelja naroda, spregledali, da je On res ta, ki so ga čakali? Kako naj bi vedeli, da so na križ pribili Boga samega, ko pa je deloval tako nemočen, tako človeški? In tu se kaže lepota in veličina Božjega pogleda – odpuščanje. Tem, ki pljuvajo v obraz, zasramujejo, ubijajo, razčlovečujejo.

Pa ne zgolj »tem, ki …«, na katere tako rada kažem s prstom in se imam za boljšo, večvredno, bolj Kristusovo. Ne zgolj tem, ampak tudi meni. Tudi tebi. Ker smo Božji otroci in v resnici »ne vemo, kaj delamo«.

V zadnjem letu sem spremljala, kako se je moje malo dete razvijalo, rastlo in spoznavalo svet. In čeprav se pogosto smejimo svojim otročičem, nas kdaj popade tudi jeza. Ko sva jo tako z možem previjala in se z njo igrala, je s previjalne mize vrgla stekleničko z vitaminom D. Seveda se je ta razbila, oljnata vsebina pa se je skupaj s črepinjami razl...