Namen katehez je, poročajo vatikanski mediji, da bi Cerkev znova odkrila lepoto, pomen in trajno aktualnost tega velikega cerkvenega dogodka, ki je zaznamoval življenje Cerkve v 20. stoletju in še danes ostaja temelj njene poti.

Papež je poudaril, da nas od koncila sicer ne loči veliko časa, vendarle pa generacije škofov, teologov in vernikov, ki so ga doživljali neposredno, postopoma izginjajo. Zato je po njegovih besedah nujno, da se k drugemu vatikanskemu koncilu vračamo z novim zanimanjem, predvsem z branjem in premišljevanjem njegovih dokumentov, ki tudi danes predstavljajo zanesljivo vodilo za Cerkev v sodobni globalizirani družbi, kot je večkrat poudaril tudi papež Benedikt XVI.

Leon XIV. se je spomnil svojih predhodnikov, od Janeza XXIII. do papeža Frančiška, ter izpostavil, da je koncil odprl novo obdobje v življenju Cerkve. Po dolgem svetopisemskem, teološkem in bogoslužnem zorenju je Cerkev znova odkrila Boga kot Očeta, Cerkev samo pa razumela kot skrivnost občestva in zakrament edinosti med Bogom in človeštvom. Koncil je sprožil pomembno bogoslužno prenovo ter v središče postavil skrivnost zveličanja in dejavno, zavestno sodelovanje vsega Božjega ljudstva.

Obenem je drugi vatikanski koncil Cerkev spodbudil k odprtosti do sveta ter k dialogu z izzivi sodobnega časa. Po besedah Pavla VI. je Cerkev postala beseda, sporočilo in pogovor, zavezana iskanju resnice po poti ekumenizma, medverskega dialoga in sodelovanja z ljudmi dobre volje. Ta duh mora po papeževih besedah zaznamovati tudi današnje pastoralno delovanje Cerkve.

Pred sodobnimi izzivi smo kristjani poklicani, da postanemo pozorni razlagalci znamenj časov, radostni oznanjevalci evangelija ter pogumni pričevalci pravičnosti in miru.

Pred sodobnimi izzivi smo kristjani poklicani, da postanemo pozorni razlagalci znamenj časov, radostni oznanjevalci evangelija ter pogumni pričevalci pravičnosti in miru. Papež je ob tem spomnil na misel poznejšega papeža Janeza Pavla I., ki je že na začetku koncila zapisal, da so resnični sadovi koncila predvsem sadovi globlje svetosti, ki pogosto zorijo počasi in skozi preizkušnje.

Z vnovično vrnitvijo h koncilskim dokumentom Cerkev po papeževih besedah istočasno ohranja bogato izročilo preteklosti, se resno sooča s sedanjostjo ter z upanjem zre v prihodnost. Tako je tudi danes poklicana, da gre naproti človeštvu in mu prinese veselo novico evangelija, evangelij Božjega kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.