Med molitvijo križevega pota na veliki petek s papežem Frančiškom v rimskem Koloseju bo tokrat italijanska redovnica opozorila na problem trgovine z ljudmi. S. Eugenia Bonetti, predsednica združenja Nič več sužnji (Slaves no more), je napisala premišljevanja za križev pot v nekdanji rimski areni. Kot je včeraj pojasnila na tiskovni konferenci v Vatikanu, želi s svojimi besedili ljudi pozvati k odgovornosti. Tudi v letu 2019 je že veliko ljudi, »ki jih križajo«, da bi drugi lahko ob tem obogateli.

»Če je danes na svetu še tisoč ljudi, ki so v suženjskem razmerju, smo vsi odgovorni za to,« je dejala Bonettijeva. Izrecno je omenila prisilno prostitucijo migrantk, posebej mladoletnih. Vsak posameznik je poklican, da se osebno bori proti trgovini z ljudmi. »Dovolj pogumni moramo biti, da odločno rečemo: To ti ni dovoljeno!« je spodbudila s. Eugenia.

Prisluhnimo klicu ubogih

Pri prvi postaji nas Pilat navdihuje, naj molimo za tiste, ki zasedajo položaje, na katerih lahko »prisluhnejo klicu ubogih«, klicu vseh tistih, ki so obsojeni na smrt zaradi brezbrižnosti, ki jo spodbujajo izločujoče in sebične politike. Z Jezusom, ki sprejme križ, smo povabljeni, da prepoznamo vse, ki se danes soočajo z novimi oblikami križanja: brezdomce, mlade brez upanja, zaposlitve in izgledov za prihodnost, ter migrante, ki so prisiljeni živeti na obrobju družbe, potem ko so bili soočeni z neverjetnim trpljenjem. V družbi so diskriminirani tudi otroci, bodisi zaradi barve kože ali pa družbenega položaja.

Pomoč ljudem v stiski

V Jezusovem srečanju z Marijo lahko vidimo vse matere, ki so svojim mladim hčeram dovolile na pot v Evropo, v upanju, da bodo lahko pomagale svojim družinam, ki živijo v skrajni revščini. Namesto tega so naletele na ponižanje, prezir, celo smrt. Ko Jezus prvič pade pod križem, se spomnimo človeške ranljivosti in šibkosti današnjih Samarijanov, ki skrbijo za številne telesne in moralne rane ljudi, ki živijo sredi strahu, osamljenosti in brezbrižnosti. Žal pogosto več ne zmoremo videti ljudi v stiski, piše s. Eugenia. Pozabljamo na uboge in odrinjene. Boga moramo prositi za pomoč, da bomo znali ljubiti, da bomo občutljivi za solze, trpljenje in krik bolečine drugih ljudi.

Žrtve trgovine z ljudmi

V križevem potu, piše redovnica, vidimo številne otroke, ki ne morejo hoditi v šolo, ki so izkoriščani, na kopnem ali na morju, zaradi svojih teles kupljeni in prodani s strani trgovcev z ljudmi. To so mladoletni otroci, ki jim je odvzeta pravica do srečnega otroštva. Ko premišljuje o trgovini z ljudmi, s. Eugenia piše, da se moramo zavedati, kako smo vsi odgovorni za ta problem, in kako moramo biti vsi del njegove rešitve. To je po njenem mnenju razvidno iz osme postaje križevega pota, ko Jezus tolaži jeruzalemske žene. Posebej ženske, piše s. Eugenia, so poklicane, da se pogumno odzovejo na ta problem.

Kultura odmetavanja

Pri deveti postaji Jezus tretjič pade pod križem, izčrpan in ponižan pod težo križa. S. Eugenia ta trenutek povezuje s ponižanjem številnih deklet, ki jih skupine trgovcev z ljudmi silijo na ulice: deklet, ki ne zdržijo več, ko njihova mlada telesa skupaj z njihovimi sanjami zlorabljajo in uničujejo. To je sad kulture odmetavanja, ki z mnogimi ljudmi ravna kot z odpadki.

Maliki moči in denarja

Podobo Jezusa, ki ga slečejo, lahko primerjamo z vsemi mladoletnimi otroki, ki so oropani svojega dostojanstva, označeni za tržno blago. S. Eugenia nas vabi, naj premišljujemo o brezčasnih malikih moči in denarja, ki nas premamijo, da verjamemo, kako je vse moč kupiti z denarjem. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki tvegajo svoje življenje, da bi rešili druge, posebej v Sredozemlju: onkraj svojih moči pomagajo drugim ljudem, da se rešijo revščine, diktatorstva, korupcije in suženjstva.

Upanje Njegove smrti in vstajenja

Pri zadnji postaji križevega pota Jezusa položijo v grob. To naj bo navdih, da pomislimo na »nove grobove« sodobnega časa: puščave in morja, kjer možje, žene in otroci, ki jih ne moremo ali ne želimo rešiti, najdejo svoje večno počivališče. Medtem ko vlade razpravljajo, se zaklepajo v svoje »palače moči«, piše s. Eugenia, je Sahara polna okostij ljudi, ki sta jih premagali žeja in lakota. Morje pa je postalo prava vodna grobnica.

Premišljevanja ob letošnjem križevem potu se zaključijo z upanjem, da bi Jezusova smrt v narodnih in mednarodnih voditeljih vzbudila zavedanje njihove vloge pri zaščiti vsakega posameznika. Naj bo Njegovo vstajenje žarek upanja, radosti, novega življenja, sprejemanja in občestva med narodi in veroizpovedmi.

Vir: Kathpress / Vatican News
Foto: Vatican Media