Po besedah apostolskega nuncija v Libanonu je ta dežela zgled večverskega sožitja, ki bi lahko pripomogla k razreševanju nasilnih sporov na Bližnjem Vzhodu. »Tukaj ni večin in manjšin, vsaka skupina je del celote«, je v pogovoru s katoliškimi časnikarji na nunciaturi v Libanonu pred dnevi pojasnil nadškof Gabriele Caccia.

»Celo v tem trenutku, če razmišljamo o rešitvi za Irak in Sirijo, je ena skupina močnejša od vseh drugih«, razmišlja libanonski nuncij. »Njihov navdih bi bil lahko Libanon, kjer je dovolj prostora za vsa verska občestva.« Po nadškofovih besedah je Libanon »zelo odprt proti zahodu«. Po drugi strani pa je tudi »izredno tradicionalen v svojih vrednotah«. Nadškof Caccia to opisuje kot »znamenje ravnotežja« sredi vseh nasprotij.

Prebivalci Libanona so neenakomerno razdeljeni na maronite in druge kristjane, šiitske in sunitske muslimane ter druze. Kot je pojasnil nadškof Caccia, v državi zavračajo tako laicizem kot teokracijo. Država vsaki skupnosti dopušča, da spoštuje svojo postavo. »To je način, da ostanemo skupaj«, je prepričan libanonski nuncij. Deželo je opisal ne kot »demokracijo številk«, ampak »demokracijo skupnih odločitev«, ki odsevajo tako krščanske kot tudi nekrščanske vidike. »Pri nas ni ne večin ne manjšin, vsaka skupina pa predstavlja del celote.

Libanonska soseda Sirija je v državljansko vojno vpletena že od začetka leta 2011, ko so protestnike, kritične do režima predsednika al-Asada, napadle vladne sile, kar je sprožilo močan val nasilja. Od začetka spopadov je življenje izgubilo že več kot 200.000 ljudi, 11 milijonov pa jih je bilo primoranih zapustiti svoje domove.

Irak se je zapletel v spor in kruto preganjanje manjšin po ameriških napadih leta 2003.

Položaj na tem območju dodatno zapletajo dejavnosti »Islamske države« in fronte al-Nusra, ki ju podpirajo nekateri sunitski muslimani, obe skupini pa delujeta tako na področju Sirije kot tudi Iraka in celo na manjših področjih v Libanonu. Pripadniki teh skupin si želijo vnovične vzpostavitve kalifata in uvedbo stroge razlage islamske postave.

Po besedah nadškofa Caccie pripadniki »Islamske države« skušajo zasejati seme razdora tudi v libanonski vojski. »Prizadevajo si za razdelitev vojske, kajti vojska je ustanova, ki ljudi povezuje in lahko nadzira svoje ozemlje. Njihovi poskusi so bili doslej neuspešni, ker so si bili vsi politični voditelji edini, da bodo njihovo početje zaustavili.«

Po besedah nadškofa Caccie je ohranitev politične stabilnosti v Libanonu ključnega pomena za zgled celotnemu območju. Nuncij ob tem spominja na besede papeža Janeza Pavla II., ki je v svojem nagovoru v Bejrutu leta 1997 dejal, da je Libanon »več kot država, je sporočilo«, sporočilo svobode in sožitja. Po državnih predpisih mora biti predsednik libanonske vlade sunitski musliman, predsednik države maronitski kristjan, predsednik parlamenta pa šiitski musliman. Kristjanom je dodeljena tudi polovica parlamentarnih in ministrskih položajev.

Za razliko od drugih držav na Bližnjem Vzhodu so verske spreobrnitve v Libanonu dovoljene. Nuncij je ob tem pohvalil spoštovanje Libanoncev do vesti posameznika, kar sistemu dopušča, da ima »18 različnih verskih skupnosti v državi svojo besedo«. Libanon je »izredno zapleten, vendar čudovit«, je prepričan nuncij Caccia.

Težavo trenutno predstavlja prazen predsedniški stolček v državi, kar je posledica nestabilnosti na širšem območju. Večina Libanoncev, pa tudi vse največje svetovne sile, pa si bodo po najboljših močeh prizadevale, da se izognejo morebitni novi državljanski vojni, ki je deželo opustošila že med leti 1975 in 1990. Po nuncijevih besedah je država trenutno razmeroma mirna, papež Frančišek pa je kljub temu »zelo zaskrbljen« zaradi položaja na tem območju.

Vir: CNA
Foto: CNA