Marija Čipić Rehar je pripravila že drugo knjigo o listinah v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.

Po izdaji prve knjige listin konec leta 2016, ki je obsegala 1.273 listin in je zajemala obdobje od leta 1501 do 2015, je zdaj izšla druga knjiga zbirke listin.

Zajema 739 listin, ki niso del osnovne kronološko nanizane zbirke listin, ampak so bile shranjene posebej. Kot pojasnjuje avtorica, je razlogov več: listine iz papeške pisarne so hranili posebej glede na tematiko, poleg tega so iz drugih fondov iz različnih fasciklov jemali ven listine, da bi se pečat in pergament čim bolje ohranila. Glavnina listin v knjigi je iz 17. in 18. stoletja.



588 listin iz papeške pisarne

Večinski del knjige sestavlja 588 listin iz papeške pisarne, t. i. brevi. Brevi predstavljajo manj pomembne listine, ki pa so dejansko urejale cerkveno življenje po škofijah, temu primeren je bil tudi njihov izgled. Napisane so bile na zelo tankem pergamentu, pečat je bil običajno vtisnjen v rdeč vosek. Če jih primerjamo s slovesnejšimi papeškimi listinami, ki so prinašale imenovanja škofov, ustanovitve župnij in podobno, t. i. bulami, so bile tiste napisane na debelejšem pergamentu, ki se težko zravna. Na bulo so z vrvico pritrdili viseč svinčen pečat, lahko so bile tudi nekajkrat večje. Konec 15. in v 16. stoletju so jih pisali v bulatiki, ki so ji rekli tudi pisava sv. Petra, ki pa je bila tako nečitljiva in njene črke tako neprepoznavne, da je papeška pisarna poleg dodala prepis v humanistiki, vendar ne vedno. Brevi so napisani v relativno čitljivi pisavi humanistiki, pri čemer možnost branja otežujejo predvsem poškodbe listin in obledelost pisave.

Breve v Nadškofijskem arhivu Ljubljana

Vsak dan je iz papeške pisarne v posamezne škofije po svetu odpotovala pošta s številnimi listinami. Vsem tem listinam je bila skupna enotna forma glede na vsebino, ki jih je povezovala. Veliko listin se med seboj sploh ne razlikuje in lahko najdemo osebo ali župnijo, ki ji je listina namenjena, šele na obratni strani listine.

Breve v Nadškofijskem arhivu Ljubljana po vsebini delijo na: podeljevanje odpustkov, matrimonialnih dispenzov, spregledov za različne cerkvene službe in dovoljenja.

Listine posameznih župnij so bile večinoma že predstavljene v prvi knjigi, izjema so le listine župnij Polhov Gradec, Stari trg pri Ložu in Vače, te so se ohranile ločeno, ker jih je bilo več kot pet. Kako so te listine prišle v arhiv? Dr. France M. Dolinar je kot vodja takratnega Škofijskega arhiva v letih 1977–1980 izpeljal projekt, po katerem je v arhiv iz približno 120 župnij prevzel starejše gradivo, predvsem urbarje in kronike.

Poznejši ali sočasni prepisi listin

Iz arhiva redovniških skupnosti je bilo izločenih 28 listin, povezanih z uršulinkami, vendar niti ena ne omenja uršulink, saj gre predvsem za listine o premoženju, ki je pozneje prešlo v last uršulink. Pri prihodu uršulink v Ljubljano je v letih 1700–1703 pomembno vlogo odigral Janez Jakob Schell pl. Schellenburg, ki je uredil, da se je skupina uršulink iz Gorice preselila v Ljubljano. Iz listin sta razvidna Schellenburgovo pridobivanje zemljišč za zidavo samostana ter kronologija, kako je premoženje prehajalo iz rok v roke.

V zbirki listin so se poleg originalnih listin hranili tudi poznejši ali sočasni prepisi tako listin, ki so znane v originalu, kot tudi neznanih listin. Ker so v arhivu menili, da bi v zbirki listin obdržali izključno originalne listine, je avtorica poskušala vrniti prepise nazaj v druge fonde. A se je izkazalo, da za večino prepisov ni jasno, od kod so bili vzeti. Gre za zanimive dokumente, saj najdemo med njimi listino papeža Inocenca XI. iz leta 1689 glede stanja angleškega kralja Jakoba II. in njegovega političnega sprejema katoliške vere ter umika iz Anglije, za katerega bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj je bila ta poslana ljubljanskemu škofu.

V latinščini in nemščini

Hranijo dve listini, v katerih je deželni knez naznanil obisk svojih komisarjev, pri katerih je bil slovenski jezik uporabljen z namenom obveščanja lokalnega prebivalstva, originalni tekst so tako prevedli v slovenščino. Med prepisi je pismo iz začetka 17. stoletja, napisano v italijanščini, čemur botruje lokacija piscev; gre namreč za pismo prebivalcev v Ljubinju, ki so se pritožili oglejskemu patriarhu Francescu Barbaru nad gospodi iz Tolmina, ki so si prisvojili planino, na kateri so pasli, s čimer so dohodki tamkajšnje cerkve upadli, zato ga prosijo za posredovanje.

Brevi so napisani v latinščini, medtem ko so listine habsburških vladarjev, plemstva in ljubljanske škofijske pisarne v glavnem v nemščini.

O problematiki zakonskega para

Avtorica je na predstavitvi knjige predstavila listino iz leta 1675, kjer rešujejo problematiko zakonskega para. Žena je želela dokazati ničnost zakona in so spor reševali na vseh inštancah. Ko je bilo razsojeno v korist žene, se je mož pritožil, predložil nove dokaze. Žena se je zaslišanjem izmikala in spor so vrnili na prvo inštanco ter speljali postopke na novo. Listina iz župnije Polhov Gradec iz leta 1607 opisuje spor med sosesko Žažar in kartuzijo Bistra zaradi zemlje ob potoku Tojnica, pri čemer listina vsebuje še tri starejše listine, ki nakazujejo, da ima spor že dolgo brado.