Foto: Tatjana Splichal

Pogovor o umetnosti in ustvarjalnosti z zakoncema Živković, članoma umetniškega ateljeja Centra Aletti

Slovensko-črnogorski zakonski par Lea Lampe Živković in Svetozar Živković sta se spoznala v Centru Aletti v Rimu, kjer sta del umetniške ekipe, ki pod vodstvom p. Marka Ivana Rupnika ustvarja mozaično liturgično umetnost. Poročena sta deset let in imata dva sinova, Elija in Abela. Pred kratkim sta se iz Rima dokončno preselila v Lein domači Zadlog pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Tam imata tudi svoj atelje, v katerem še naprej v sodelovanju s Centrom Aletti izdelujeta mozaike.

Svetozar je doma s Cetinja v Črni gori, v Rim je prišel tudi s pomočjo slovenske redovnice s. Anamarije Vodeb, ki že več kot pol stoletja deluje v Črni gori. Na Cetinju je doštudiral slikarstvo. Lea pa je po spletu okoliščin (ni bila sprejeta na želeno fakulteto) po oblikovni srednji šoli odšla po izkušnje v Center Aletti, v Rimu pa je nato doštudirala na likovni akademiji. Delo v ateljeju jo je vedno bolj izpolnjevalo, tako je tam našla svoje mesto in tudi moža Svetozarja.

Za pogovor smo ju izbrali, ker svojo ustvarjalnost živita na poseben način: v skupnosti krščanskih umetnikov, obenem pa kot poročen par in starša dveh otrok.

Kako sta v sebi odkrivala ustvarjalnost? Kako je tekla vajina pot, ki vaju je pripeljala v Center Aletti?

Lea: Kot otrok sem rada gledala lepe stvari, ob tem doživljala lepe občutke … Doma smo imeli veliko knjig raznih slikarjev, ki sem jih rada listala, gledala, nekaj me je gnalo k njim. Kot majhen otrok se niti ne zavedaš, preprosto čutiš željo po ustvarjanju, da bi tudi ti nekaj lepega naredil. Na srednji oblikovni šoli me je privlačila fotografija, po končani šoli pa sem čutila veliko željo po raziskovanju slikarstva, ki me je pripeljala zmeraj bliže in bliže mozaiku. Nato se je vse odvijalo, kot se je. Začutila sem, da je moja pot drugačna in da me vodi v ustvarjanje v Centru Aletti. Ko delam v ateljeju, čutim notranji mir, ravnovesje. Tako je bilo že od majhnega. Ko sem rastla kot otrok v Zadlogu, sem bila vedno v stiku z naravo, veliko sem se sprehajala po gozdu, ga opazovala, vdihovala tisti zrak, vse je kipelo, tako da sem iskala način, kako bi to izrazila. Očetu sem vzela kakšen kos lesa in kaj izrezljala. V sebi sem čutila željo, potrebo, da bi ustvarjala. Tudi v fazi odraščanja se je to nadaljevalo, iskala pa sem ustrezne načine, kako bi to, kar čutim, doživljam, najbolje izrazila. Slikarstvo in fotografija me tesno spremljala še danes.

Ste tudi vi, Svetozar, že od otroštva čutili, da želite postati umetnik?

Svetozar: Kot otrok sem vedno veliko ustvarjal, več je bilo idej in ustvarjanja igrač kot pa samih igrač. Na našem dvorišču je bilo vedno veliko otrok, ki smo ustvarjali na različne načine, največkrat smo risali, zelo radi smo s kredami risali na tla. Dež je to spiral in mi smo ustvarjali vedno nove in nove stvari. To sem zelo rad delal. V otroštvu sem se veliko ukvarjal tudi s športom: z atletiko, košarko, smučanjem, vse sem preizkusil. Nato sem se vpisal na srednjo umetniško šolo in tam sem spoznal prijatelje, ki jih imam še danes. Eden izmed njih je bil sin iz zelo znane slikarske družine Đurić-Karailo. Radi smo imeli slikarstvo, skupaj smo slikali, tudi med počitnicami. Ljubezen do slikanja je v meni vedno bolj rastla. Po likovni akademiji sem prišel do s. Anamarije, ko se je naš znanec vrnil iz Rima iz Centra Aletti. Vedel je, da sem se jaz že prej ukvarjal z mozaiki, in mi je pripovedoval o Centru. Rekel mi je, da bi lahko tudi jaz poizkusil. Čeprav sem se vse življenje, še zlasti pa v srednji šoli in na fakulteti ukvarjal s slikanjem, umetnostjo, si nisem mislil, da bom delal mozaike, in to za Cerkev. Sanjal sem, da bom uveljavljen slikar z uspešno kariero. Krst sem prejel šele v zadnjem letu akademije skupaj s prijateljem in tudi moja vera je polagoma rastla in se krepila hkrati z mojo umetniško potjo.

Zakaj ste se dali krstiti?

Svetozar: V spodbudo mi je bil prijatelj, pa tudi zgled tistih sošolcev na fakulteti, ki so živeli krščansko življenje (ni jih bilo sicer veliko), je bilo lepo videti. Sem pa potreboval kar precej časa, da sem se odprl bistvu krščanstva.

Ali izročilo Cerkve – v arhitekturi, slikarstvu, mozaikih … – bogati ali omejuje nekoga, ki ustvarja sakralno umetnost?

Svetozar: Izročilo lahko zelo pomaga, je pa odvisno od tega, čemu kot umetnik sledim, v kaj verjamem, kaj je za Cerkev in liturgijo, liturgično umetnost pomembno. Razumljivo je, da je ustvarjanje proces, pot. Umetnost znotraj Cerkve ima neke vzore, smernice, ki se jih drži. Umetnost je organizem, ki raste in skupaj drži vse. Tistemu, ki veruje in dela za skupnost, za Cerkev, izročilo pomaga. Če pa kdo hoče uveljavljati bolj samega sebe, mu bo to izročilo lahko ovira.
Lea: Pred nedavnim mi je prijateljica Michelle pripovedovala o francoskem pesniku Charlesu Peguyju, ki je rekel, da je francoski jezik za pesnika kot orodje, izročilo, ki ga je dobil od svojih staršev, dedkov, pradedkov in vseh prednikov. In to orodje je že zglajeno, obdelano. Vsako izročilo se predaja naprej in vsaka generacija ga gnete, vsaka na svoj način. V Cerkvi pa se odpiramo tudi delovanju Svetega Duha, naše ustvarjanje ni odvisno samo od nas.

Imate v ateljeju Aletti kakšne posebne tehnike za spodbujanje ustvarjalnosti?

Lea: Umetniki iz Centra Aletti gremo večkrat na duhovne vaje, p. Marko nam pogosto priredi predavanja, v katerih nas spodbudi k razmišljanju o določenih vprašanjih. Duhovno se hranimo z molitvijo in branjem duhovne literature. Vsak dan, ko smo v Centru ali ko smo na terenu, začnemo z jutranjo sveto mašo, da se duhovno okrepimo.
Svetozar: P. Marko nas dobro pozna, ker je z vsakim od nas delal osebno, vseskozi nas je spremljal. Samo ustvarjanje mozaika, celotna sakralna umetnost in tudi vera ni stvar individualizma, ampak je delo v skupnosti, z drugimi. »Skrivnost« našega uspeha je gotovo tudi to, skupinski duh, brez katerega ne bi zmogli. Vsa ta leta dela v Centru Aletti smo lahko velikokrat čutili in videli, kaj se zgodi, če se odpremo Svetemu Duhu. Skupno življenje, delo, obroki, molitev, vse to nas preoblikuje in omogoča to, kar delamo. Duhovne vaje, duhovni pogovori so hrana, da lahko sploh ustvarjamo na tak način. Če bi se nekdo zaprl v sobo in tuhtal sam zase, stvari ne bi šle v pravo smer. V zgodovini Cerkve je veliko primerov, ki nas lahko naučijo, kaj se zgodi, ko se zaradi individualizma in sebičnosti oddaljimo drug od drugega.
Lea: Mozaik sam kot tehnika, ker je sestavljen iz veliko koščkov, že kaže na to, da ne moreš ustvarjati sam kot individualist. Vsak kot del skupnosti ima svojo dragoceno vlogo v tem procesu ustvarjanja. Potrebuješ pa nekaj časa, da to razumeš. Res je fascinantno, ko pomisliš, kako je vse povezano. Mozaiki te kar vlečejo v to, da delaš v skupnosti. Zelo je pomembno, kako živiš v skupnosti, sebe namreč ne moreš skriti, si preprosto del nečesa večjega.

Pogovarjal se je Simon Purger.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Bodi ustvarjalen.