Bilo je čisto običajno jutro. Na blazini na tleh sem poskušala delati vaje, ki naj bi pripomogle k boljšemu delovanju mojih obrabljenih sklepov. Naenkrat me je kljub težavam, ki jih imam z mobilnostjo, preplavil občutek obilja. Kot bi mi Gospod želel sporočiti, da pozna vsak moj odhod in prihod (Ps 121,28), kdaj in kako sedem in vstanem, da ve za vsako mojo težavo. Zdelo se mi je, kot da se je ves prostor z mojim srcem vred napolnil s posebno Božjo ljubeznijo in navzočnostjo. Nobene posebne vznesenosti ni bilo v zraku, le moje ozaveščanje globlje resničnosti. Zahvalila sem se mu in ga prosila, naj mi razodene svojo voljo za ta čas, ko spet ne zmorem hoditi, kot bi želela.

Kot po navadi mi je tudi tokrat rešitev prinesla Božja beseda. V odlomku, ki sem ga prebirala (Apd 28,16), sem opazila, da je bil tudi apostol Pavel omejen pri gibanju (bil je v zaporu). Verjamem, da mu je bilo popolnoma jasno, da Bog skrbi zanj tudi v takih okoliščinah, in je bila zato zanj ta omejenost že svoboda. T...